Ne desno ne levo - povsod

"Parlament je razpuščen."
Janez Janša, na Pop TV

S temi besedami je Janez Janša končal del dvoboja z dr. Francem Zagožnom. Na Janševo izjavo, da ima Koalicija Slovenija v vladi večino, je Zagožen protestiral, češ da je vladna večina v državnem zboru na strani SLS + SKD. In dobili smo izjavo, ki deloma celo drži, hkrati pa z užitkom, s katerim je bila izgovorjena, in deplasiranostjo samega argumenta - tudi če do volitev ne bo več deloval, je to še vedno parlament, ki je izvolil "Janševo" vlado -, vzbuja skrajno neprijetne občutke.

Vlada nam torej Koalicija Slovenija s pomočjo v njej manjšinske SLS + SKD. "Pomladi" ni več. Iz besednjaka "pomladnikov" je pravzaprav dokončno izginila potem, ko je Ivan Oman zapisal, da je bil izraz "pomladni" v resnici izumljen zato, da se Janezu Janši ne bi bilo treba opredeliti, ali je SDS desna ali leva stranka. To, da ima SDS s tem samoopredeljevanjem težave, seveda ni nič novega. In tudi nič tako zelo nenavadnega. Tudi drugod po svetu seveda obstajajo stranke, ki so po imenu socialistične ali socialdemokratske, pa se same deklarirajo kot desne. Čeprav je res, da jih v Evropi skorajda ni bilo (izjema je denimo Portugalska). Skoraj nekakšno tradicijo pa imajo v Južni Ameriki, kjer so pogosto nastopale s skrajno desnimi stališči. Kljub temu sta oznaki levo/desno ostali orientacija, katere razumevanje - ob tem, da je pomemben dejavnik pri volilnem odločanju -, še vedno presega tudi državne meje. Nesporazumi v mednarodnih strankarskih združenjih praviloma izginejo, tako da desni socialdemokrati pač niso člani socialistične internacionale, temveč se, tako kot SDS, poskušajo priključiti tako imenovani "črni".

Zakaj? Odgovor postane je pravzaprav dovolj enostaven, če primerjamo njihovo delovanje glede na tradicionalne ločnice med levico in desnico, ki gredo nekako takole. Na levi naj bi imeli: odprtost za spreminjajoče se vrednote, naklonjenost večji količini državnega kapitala, ki omogoča večji vpliv na socialno distribucijo, zagovarjanje višjih davkov, ki zagotavljajo večjo socialno varnost, skrb za manjšine in podporo marginalni kulturi. Desno pa naj bi zaznamovali: obramba tradicionalnih vrednot, naklonjenost privatizaciji čim večjega dela državnega kapitala, zagovarjanje nižjih davkov, ki pomenijo manj socialne varnosti, skrb za svoj narod, podpora etablirani kulturi. V Sloveniji bi temu morali dodati še odnos do razmerja med cerkvijo in državo ter razumevanje laičnosti javnega šolstva. In seveda odnos do NOB in povojnih pobojev. Simpatije skrajno desne scene so v tem primeru na strani tistih, ki so kolaborirali z okupatorjem in se borili proti komunizmu, skrajno leve pa na strani stalinističnih potez NOB.

Kdo je torej kdo v Sloveniji? Vsi odgovori seveda niso enoznačni in vendar se samoopredeljevanje večine parlamentarnih strank v veliki meri ujema s tem, kaj v resnici zagovarjajo in kako jih vidijo njihove volilke in volilci. Na prvi pogled se zdi, da ima tudi SDS težave predvsem z imenom. Če upoštevamo ankete CJM, jih ima vsaj nekaj tudi s svojimi volilkami in volilci, saj naj bi se jih kar 37 % deklariralo za desne, za sredinske 21 %, medtem ko se jih ima za levičarje še vedno relativno visokih 17 %. Zelo sredinsko. Pa tudi glede na naraščanje volilne podpore SDS njihove volilke in volilci s samoopredeljevanjem nimajo posebnih težav. Je razlog relativizirano razmerje med političnima poloma? Ali so torej naši socialdemokrati pravzaprav na sredini? Na poziciji, ki naj bi prinašala prednost liberalcem kot alternativi vzponu desničarskih gibanj in prebujanju podpore naslednikom starega režima, ki je značilno za praktično vso Vzhodno Evropo, ali pa na mestu, ki je blizu tako imenovani "tretji poti", ki je omogočila levici prevzem oblasti v zahodni Evropi?

Ne, saj žal prej ali slej pristanejo na obeh robovih (razmerje levo/desno je seveda krepko v korist desne), kjer so si pogledi nenavadno spreobrnjeno podobni. Naj so levo ali desno, to njihovo pozicijo vedno preglasijo izjemnosti, tisti odtenki, ki naj bi jih postavljali na obrobje političnega prostora. Tako kot na primer odrekanje pravic manjšinskima poslanki in poslancu pri odločanju o tako imenovanih "državotvornih" vprašanjih ali veselje ob dejstvu, da imajo večino v vladi in je - vsaj za nekaj časa - parlament "razpuščen".

Sicer pa, ali ideje o lustraciji in političnem ustvarjanju nove elite, sklicevanju na žrtve družbe ter pozivanje k njeni popolni preobrazbi ne govorijo, da gre predvsem za revolucionarje kontrarevolucije? Kar je neprijetno. Še bolj neprijetno pa je, da jim bo, kot vse kaže, od prejšnjih volitev spet uspelo povečati odstotek glasov, in kar je pomembneje, prevzeti prvo mesto na desni.