Volitve in revolucija

Jugoslovanska zvezna skupščina, na katero jurišajo demonstranti. Kot takrat, ko se je množica drla "Uhapsite Vlasija!"? Tokrat gre za druge ljudi. In tokrat Miloševića ni več. Če je jugoslovanska "revolucija" v osemdesetih prinesla vojno in izolacijo, naj bi ta, ki jo vodi Vojislav Koštunica, v jugovzhodno Evropo, kot se politično korektno reče Balkanu, končno prinesla mir, hkrati pa jo naredila tudi mnogo bolj dinamično. Srbija je pač v centru regije, ki je bila zaradi Slobodana Miloševića celo desetletje skorajda zamrznjena.

Olajšanje ob koncu nekega temnega obdobja bo seveda kmalu nadomestila zapletenost nerešenih vprašanj in travm, ki jih je ustvarilo zadnje desetletje. Na območju bivše Jugoslavije bodo šele sedaj zares lahko začela nastajati nova, dolgoročnejša razmerja. Razmerja, za katera bo predvsem pomembna stopnja spoštovanja človekovih pravic in strpnosti. Kako težko jih bo vzpostavljati, pričajo, denimo, hrvaške težave s Tuđmanovo dediščino, pa tudi besede novega predsednika Jugoslavije, ki o sodišču v Haagu govori kot o nečem povsem nepomembnem. In vendar so se v zadnjem letu razmere na Balkanu dramatično spremenile. Ne le zaradi Natovega zavzetja Kosova, ki je, kot je videti, odločilno pripomoglo k Miloševićevemu koncu. Nasploh se struktura oblasti na območju bivše Jugoslavije v letošnjem letu dramatično spreminja. Tako na Hrvaškem kot v Srbiji. Bo to tudi na bližnjih volitvah v Bosni in Hercegovini olajšalo prehod od nacionalnega k interesnemu političnemu organiziranju?

Jugoslavija in z njo celotna regija seveda ne more čez noč postati stabilna in prosperirajoča država. Vprašanje Kosova, ki bo še dolga leta ostalo mednarodni protektorat, za Srbe nikakor ne bo enostavno. Srbske enklave, ki živijo obkoljene s KFOR-jevimi vojaki, ga bodo še dodatno zapletale. In skoraj gotovo se bodo že zelo kmalu spet pojavile ideje o delitvi Kosova. Srbsko-črnogorski odnosi se zdijo precej enostavnejši, čeprav jih bo dolgoročno zaznamovala ambivalentnost, ki se najbrž po Miloševićevem padcu vendarle ne bo sprevrgla v nadaljevanje osamosvajanja Črne gore. Bolj nejasno je, kaj se bo zgodilo z neizbežnimi zahtevami po ponovni oživitvi avtonomije Vojvodine, o katerih se za zdaj ne govori. A konec "Miloševićevega" obdobja bo pomenil vsaj začetek pospešene diplomacije in posledično, upajmo, tudi sodelovanja.

To so konec koncev menda zaznali tudi na slovenskem zunanjem ministrstvu. Lojze Peterle je celo organiziral nekakšen krizni štab(?). Menda so bili v stalnem stiku s slovenskimi diplomati v regiji. Vendar potem v svoji izjavi, v primerjavi z zunanjimi ministri "velesil", kljub temu ni zmogel kaj več kot zelo mlačno podporo demokratičnim spremembam v Srbiji. Naslednji dan pa je izjavil, da poskušajo s predstavniki "opozicije" (verjetno je mislil na predsednika Koštunico), navezati stike. Kot da bi se beograjska revolucija dogajala na drugem koncu sveta. Vtis sta popravila predsednik vlade dr. Andrej Bajuk, ki je bil vsekakor prisrčnejši, in predsednik Milan Kučan, ki je Koštunici že dan pred tem poslal pozdravno pismo. V kolikšni meri je torej tudi od volilnih rezultatov v Sloveniji odvisna intenzivnost sodelovanja, ki se bo v naslednjih letih razvila v tem delu jugovzhodne Evrope? Zdi se, da v precejšnji. Ali pa je "pomladna" pretirana zadržanost do vsega, kar bi lahko ponovno zbliževalo države, ki so se pred dobrim desetletjem razšle v krvi, v zadnjem času kljub vsemu nekoliko popustila?

Kakorkoli, rezultati slovenskih volitev so videti skoraj dolgočasno predvidljivi. Zadnje meritve javnega mnenja napovedujejo predvsem, da tokrat ne bo prišlo do ponovitve situacije iz leta 1996, ko je bilo volilno telo razdeljeno praktično na pol, ampak ima levosredinski blok precejšnjo prednost. V parlament naj bi kljub drugačnim prerokovanjem očitno prišle tudi male stranke, kar bi lahko bil svojevrsten "referendum" proti večinskemu volilnemu sistemu. To, da ima, sicer majhne, možnosti za vstop v parlament celo Stranka mladih, pa priča o naveličanosti ljudi s starimi imeni. Kljub temu je videti, kot da so pomembnejši premiki mogoči samo znotraj tako imenovanih blokov, levo- in desnosredinskega.

Slovenska situacija je v primerjavi s srbsko tako zelo "normalna", da so videti namigovanja Janeza Janše o podobnostih "slovenske kontinuitete" s "tistimi Miloševićevimi komunisti" sedaj še bolj smešna. Sicer pa takšne objestnosti, ki so še najbolj podobne prav zdaj že bivšemu Miloševićevemu "demoniziranju" srbske opozicij, češ da je samo sluga umazanega Zahoda, očitno lahko samo škodijo. Tako kaže tudi rast popularnosti Nove Slovenije z bolj svetovljanskim, a vseeno dovolj desno radikalnim dr. Andrejem Bajukom, ki se, kot kaže, v zadnjem času kot kaže krepi predvsem na račun SDS s pregovorno zaletavim Janezom Janšo.