Elektronska Slovenija - malo morgen?

Vladna koalicija se je potrudila in že na začetku mandata postregla s sporazumom - nekakšnim programom, ki je tako dovolj obsežen kot tudi natančen, da ob vseh floskulah (predvsem v sporazumu s SMS jih kar mrgoli) vendarle pomeni veliko novost in papir, s katerim bo čez nekaj časa precej preprosto preverjati izpolnitev zapisanih obljub. In kar je prav tako dobro, s tem so postavljeni standardi za prihodnje vlade, ki bodo lahko svoje programe samo še bolj natančno precizirale, če bodo hotele veljati za kredibilne.

Imamo torej vlado, ki napoveduje velike stvari; reformo javne uprave, konsolidacijo javnih financ, ureditev mednarodnih odnosov z določitvijo državnih mej, nacionalni program razvoja kmetijstva ... Lepo, vendar bo drobnejši tisk gotovo zahteval nekoliko dolgotrajnešo analizo in pojasnila. Za zdaj je jasno predvsem, da bo vlada že takoj na začetku uvedla dve novosti. Glede ustavnosti statusa ministrov svetovalcev in strateških svetov bo sicer še nekaj prepira, druga novost pa je že tu v osebi bodočega ministra za informacijsko družbo. In kaj bo ta minister počel? Ob tem, da je eden od pomembnejših proklamiranih vladnih ciljev tako imenovana informacijska družba, je na prvi pogled morda kar logično, da imamo zanjo tudi ministra.

Vendar v koalicijskem sporazumu lahko najdemo tudi "program" njegovega dela. Do konca marca naj bi bil tako sprejet nov zakon o telekomunikacijah, ki bo omogočil njihovo liberalizacijo. Brez poglavja o vračanju vlaganj v telefonske priključke. In še pomembnejše. V sporazumu lahko najdemo celo "odrešilno" sintagmo, "prost dostop do omrežij" (vlada verjetno misli na Telekomova omrežja), ki pa se ga je koalicija obvezala omogočiti šele do konca leta 2001. Se nam torej v resnici vendarle ne mudi? Ali pa moramo v informacijsko družbo začeti vstopati šele v predsedniškem predvolilnem letu 2002? No, to silno delo seveda ne bo edina naloga ministra za informacijsko družbo. Poskrbeti bo moral še za uskladitev tarifnega sistema dominantnega operaterja in pomagati ustanavljati "neodvisno" Agencijo za telekomunikacije.

Zanimivo ministrstvo torej. Ob pregledu njegovega osnovnega "programa" je za njegovo ustanovitev pravzaprav težko najti tehtne razloge. Ali bo šlo za nekakšen organ pritiska na telekomunikacijski lobi, ki je gotovo eden najmočnejših v državi? Ali pa bo po drugi strani ministrstvo skrbelo predvsem za "pravo" privatizacijo Telekoma in za to, da se nič ne bi zgodilo prekmalu? Govorjenje o koncu leta 2001 je pomenljivo. Sicer pa bo kot vedno veliko odvisno tudi od konkretnega ministra. Za ministra za informacijsko družbo naj bi bil izvoljen dr. Pavle Gantar, bivši minister za okolje in prostor. In po čem nam je ostal v spominu? Po velikih ekoloških dosežkih? Ne, prej po pragmatičnosti ali celo medlosti in dolgotrajni obnovi Posočja. Bo imel kot minister za informacijsko družbo pogum za geslo: "On line 24 ur na dan", kar seveda pomeni drugačne cene "internetnih impulzov"? In za to, da se bo za začetek pozanimal, koliko stane ISDN priključek v tujini ter kje ga sploh še uporabljajo?

Na žalost še tako dobri programi navadno ne zadoščajo. Brez politične opozicije in podjetniške konkurence dolgoročno najbrž ni nobenih možnosti za uspeh. In v Sloveniji po novem ne primanjkuje samo konkurence, ampak je postala ob dvotretjinski moči vlade tudi opozicija strašljivo šibka. Še večji problem je, da Janez Janša in dr. Andrej Bajuk, ki vedno bolj deluje samo kot nekakšen Janšev "privesek", še vedno stopata po isti hiperkonfliktni poti, ki ju je pripeljala do tako nezavidljivega volilnega rezultata. Kot da nihče od njiju ni poslušal intervjuja na TVS z Vinkom Ošlakom, ki je s stališča desne optike in s svetovljanskim pogledom, ki seže prek meja Slovenije, demitologiziral njuno vlogo žrtev.

Z zadnjo zaostritvijo, ko SDS in NSI nista prišli na glasovanje o mandatarju v državni zbor, sta obe opozicijski stranki zamudili priložnost za nov začetek ter pokazali, da nameravata tudi poslej naprej po starem. Kar morda kaže na hvalevredno trdnost značaja. Politično pa ne škoduje samo njim, temveč vsem, saj še dodatno marginalizira opozicijo. Pri tem je pravzaprav nepomembno, ali ji vladne stranke res niso hotele nameniti dovolj funkcij v državnem zboru. Modrost pozicije bi bila, da je pri teh vprašanjih radodarna bolj, kot bi bilo nujno potrebno. Če te radodarnosti ne zmore, toliko slabše zanjo. Modrost opozicije pa bi verjetno morala pomeniti, da si publicitete ne išče tako, da že prvi dan grozi s samoizključitvijo iz parlamenta. Sicer pa, kaj pričakovati od obrambnega ministra, ki na tiskovno konferenco ne spusti njemu neljubega novinarja?

Kazen za takšne poteze je navadno samo še večja samovšečnost pozicije. Je torej nenavadno, da se "ljubljeni vodja" dr. Janez Drnovšek pritožuje, da ga "medijsko vplivne interesne skupine" napadajo že vse od volitev?