Sistem

Dr. Janez Drnovšek si želi sto dni "prizanesljivosti". Tako kot naj bi bilo v navadi. Bajukova vlada jih zaradi bližine volitev ni imela. Sedaj je drugače. Še malo, pa bodo tu božično-novoletni prazniki, pa januar in sto dni bo kmalu mimo. Zakaj torej pregovorno mirni Drnovšek o tem sploh govori?

Dogodki zadnjih tednov opozarjajo, da bo imela nova vlada, kljub veliki prednosti v parlamentu, veliko težav. Ne le pričakovanih, mednarodnih in socialnih, ampak tudi povsem političnih. Primera Šuštar in Kodrič jasno kažeta na poti korupcije in klientelizma, ki so postale v preteklem desetletju očitno utečene. Morda res ne gre za prevladujoč model, a razkrita primera gotovo nista osamljena. O njuni pomembnosti govori tudi Drnovškova obljuba, da bo nova vlada takšne pojave preganjala zelo intenzivno in da namerava sam temu "... posvetiti posebno pozornost". To možnost Drnovšek seveda ima, saj gre pri "teh pojavih" ob vsej zakonodaji vendarle predvsem za to, da jih še najbolje preprečuje visoka stopnja politične podpore neodvisnosti policije in sodstva. Nič posebnega torej. Vendar pa bo moral premier, če želi izpolniti svoje obljube, najbrž spremeniti način delovanja. Videti je namreč, da "takšne pojave" spodbuja prav formalni in neformalni "sistem poslovanja" javnih funkcionarjev in uslužbencev, ki se je izoblikoval prav v času njegovega "vladanja". Ali lahko spremeni nekaj, kar je pomagal ali vsaj dopuščal zgraditi?

Največ bi seveda morala storiti policija in sodstvo. Vprašanje pa je, ali to sploh hočeta. Vedno in v vsakem primeru? Kljub zadnjim spektakularnim uspehom policije, ki jih je menda dosegla z roko v roki s tožilci, je tudi prejšnji teden znova prinesel veliko "katastrofo" za ti dve oblastni instituciji. Že po primeru Sadar je bilo povsem jasno, da tudi v Sloveniji premožni obdolženci, če niso varovani, pred zaporno kaznijo z lahkoto pobegnejo kam na drug konec sveta. Kljub temu je za dva tihotapca heroina, na prvi stopnji že obsojena na 15 let, sodišče predvidelo samo hišni pripor. Policija enega od njiju - prvoobtoženega Hartmana ni obiskovala niti vsak teden enkrat. Potem ko je bila sodba višjega sodišča spisana in še preden je bila objavljena, pa je Hartman pobegnil. Kako tesno in kako visoko so torej policija in sodstvo in morda tudi politika povezani s kriminalnim podzemljem? Ali res držijo legende o "bossih", ki policiji dovolijo zaseči nekaj pošiljk mamila v imenu dobrih odnosov? Na ta vprašanja, na žalost, v veliki večini primerov lahko odgovori samo policija sama. Vendar je za kaj takšnega najbrž potrebno neprimerljivo več "poguma" kot za odkritje primerov korupcije, ki kljub vsemu ne segajo v same politične vrhove. Pa še ti so bili odkriti ravno v času medvladja.

Bo policija pod novo oblastjo postala še "uspešnejša"? Pri pridobivanju neodvisnosti ji novo razmerje političnih moči, ki kakšnemu velikemu nadzoru opozicije nad početjem vladnega dela ni ravno naklonjeno, ne bo ravno pomagalo. Še sploh, ker se zdi, da je razmerje opozicija - pozicija porušeno za daljši čas. Vladne stranke se, še preden so prevzele delo, kobacajo po aferah, in vendar je videti, da opozicija ne pridobiva. Vsaj za zdaj ne. Kot kaže, je bilo političnih napak "pomladnikov" ob prevzemanju oblasti in rokohitrskih potez Bajukove vlade v tako kratkem času vseeno preveč. Preveč je bilo kadrovskih čistk. Nova vlada glede tega vsaj na začetku ne kaže tako nerazumnih ambicij. Pa zgodovinsko zgrešenih odločitev, kakršna je bila zavračanje Avnoja. Avstrija je glede tega prav prejšnji teden doživela ostro "klofuto" EU. In trošenja denarja z lahkotnimi ugoditvami zahtevam sindikatov. Nova vlada se glede "vodenja poslov", kot kažejo izkušnje, ne bo obnašala tako neracionalno. Sicer pa je že v prvih pogajanjih s sindikati predstavila plan upočasnjevanja rasti plač za prihodnja tri leta. Kako torej ob teh primerjavah v prihodnjih letih znova zanihati center na "desno", kar je lahko edini cilj sedanje opozicije?

Rezultati slovenskih volitev leta 1996 danes še najbolj spominjajo na rezultate letošnjih predsedniških volitev v ZDA. Tudi v Sloveniji leta 1996 dolgo ni bilo jasno, kdo je pravzaprav zmagal. Naslednje volitve so prinesle popoln poraz "pomladne" politike. Pot od privida zmage leta 1996 do debakla 2000 so prehodili isti ljudje. Le dr. Andrej Bajuk je delna izjema. Ali ni torej čas, da opozicija poišče nove voditelje? Zdi se, da o tem skorajda ne razmišlja. Razen nekaterih v SLS, ki pa je tako ali tako vladna stranka in lahko samo ponavlja stare neuspešne obrazce vzpostavljanja opozicijske drže znotraj vladne koalicije.

Tako gredo stvari vsaj za zdaj po starem utečeno naprej. Kajti enako težko kot je pričakovati, da lahko delujoče obrazce klientelizma in korupcije preseka Drnovšek ob podpori LDS, je nerazumno staviti na možnosti zmage opozicije pod vodstvom Janeza Janše in dr. Andreja Bajuka. Vedno pa se seveda lahko pustimo presenetiti.