Nova Evropa

Naslednji leti bosta odločilni glede prvega kroga širjenja Unije. Z vedno bolj občutno zvišano intenzivnostjo se tudi v Sloveniji počasi začenja dogajati zunanja politika. Ne ravno opaženo. Čeprav je prejšnji teden v Nici na vrhu EU potekala prava bitka med malimi in veliki državami Unije, v katero so se vključile tudi nekatere države, ki se ji šele želijo priključiti. In čeprav je skoraj hkrati prišlo do velikega obrata v pogajanjih o delitvi nasledstva bivše Jugoslavije, v katerih so revni nastopili proti bogatim.

Slovenija je majhna in sorazmerno bogata, vsaj v primerjavi z Balkanom. Njene sosede so zelo raznolike. Razen z madžarsko z njimi nima urejenih razmer. V Italiji še vedno poseben problem ostaja zaščita manjšine. Z Avstrijo so potencialno odprta vsaj vprašanja diskriminatorne denacionalizacije, priznanje staroavstrijske manjšine in jedrska elektrarna v Krškem. S Hrvaško pa se mora Slovenija za začetek najbrž dogovoriti vsaj o meji. Seveda naj bi bili po slovenskem javnem mnenju vsega krivi "oni", na drugi strani meje. In vendar. Ali ni slovenska manjšina v Italiji še vedno najbolj nezadovoljna prav z odnosom z "matično domovino"? Isto velja pravzaprav za vse slovenske manjšine in "Slovence po svetu", tudi malo dlje, ne samo v sosednjih pokrajinah. Glede staroavstrijske manjšine se seveda postavlja povsem samoumevno vprašanje, ali sploh obstaja, vendar bi se lahko vprašali tudi, odkod tak strah pred njo, če je v resnici skorajda ni. Z denacionalizacijo je tako, da morajo biti pred zakonom vsi enaki. Še huje je z jedrsko elektrarno. Reakcija na avstrijske pritiske je slepota, ki je povzročila, da v Sloveniji zahtev po zaprtju nuklearke tako rekoč ni več, kljub temu da je najbrž večini jasno, da bi se morali na zaprtje vsaj začeti pripravljati in z njim računati tudi v pogajanjih s Hrvaško. Tudi če bo najprej na dnevnem redu meja, ki najbrž ne more biti dosti drugačna od tiste, s kakršno živimo že deset let.

Kako spravljivo. Zakaj potem sploh potrebujemo zunanjo politiko? Kako potem kazati svojo navidezno moč, če ne proti sosedom? Na žalost se zunanja politika kazanja moči navadno ne konča s potezami, kakršno je menda nameravala za konec svojega mandata sprožiti Bajukova vlada s tem, da bi poslala slovenske policiste na levi breg Dragonje. Posledice bi bile lahko tudi dramatične. Drnovškova vlada norosti s policijskim "pohodom" čez Dragonjo najbrž ne bo ponavljala. Kaj pa sicer? Bodo elementi nove zunanje politike jasna nepopustljivost glede stvari, ki enostavno niso fer, kot na primer glede manjšin, pa Avnoja, pa nuklearke ali jedrskih odpadkov ... ter iniciacija ali vsaj podpora pobudam, ki ustvarjajo učinkovite mednarodne koalicije? V Nici se je potrdilo, da mali proti velikim sicer ne morejo uveljaviti vseh svojih interesov, lahko pa vendarle odločilno vplivajo na prihodnjo podobo Unije. Skoraj hkrati je zunanji minister dr. Dimitrij Rupel v Mladini povedal, da je število glasov Francije in Nemčije v ministrskem svetu njuna stvar. Ali Slovenija res nima svojega mnenja? Kako torej računati na "uspešnost" kakršnihkoli pogajanj? Denimo s Hrvaško, ki sodi v bolj ali manj isto skupino držav. Ne le glede nasledstva, kjer so interesi menda jasni. V globalizacijsko obsedenem svetu razmerja mali - veliki in revni - bogati postajajo vedno bolj relevantna in znotraj njih, kot je videti, postajajo vedno bolj pomembna tudi zavezništva.

Kljub brezbrižnosti zunanjega ministra do vprašanja, s katerim se je ukvarjala vsa Unija, pa se zdi, de se nekaj vseeno spreminja. Morda skoraj neopazno je bilo spremembo zaznati v omenjanju meddržavnih ekspertnih skupin, ki naj bi določile mejo v Piranskem zalivu, brez vpletanja javnosti. Vodje takšnih skupin bi seveda morali uživati skoraj neverjeten ugled v svojih državah in največji problem je morda, da takšnih ljudi, vsaj v Sloveniji, verjetno pa tudi na Hrvaškem, ni. A vseeno, že pogovor o takšnem načinu dela je gotovo bolj učinkovit od objavljanja javnih pisem v časopisih, da o "desantih" ne govorimo. Še pomembnejši pa je bil najbrž odhod dr. Janeza Drnovška na srečanje "višegrajske skupine" v Budimpešto. Še pred časom je namreč "uradno" veljalo, da je vstopanje v Evropo zgolj "tek posameznikov na dolge proge". "Višegrajska skupina" pa bolj ali manj nadležen forum držav, ki so tekmice Slovenije v tem maratonu. Je "uradno" vladno stališče torej revidirano?

To bi bilo vsekakor v skladu z duhom srečanja na vrhu EU v Nici, ki je potrdilo, da so lahko mali "uspešni" samo v nekakšnih koalicijah in da se tistim, ki čakajo na vstop v Unijo, splača že sedaj poskušati vplivati na njeno prihodnjo podobo. Za to pa je treba najbrž naprej imeti zunanjo politiko, ki ima svoje mnenje - tudi o številu francoskih in nemških glasov.