Srečno in veliko ljubezni

Pa smo v januarju. Vse se seveda vrti še naprej bolj ali manj po starem. Vlada se po pričakovanjih in v skladu z napovedmi pripravlja na dinamično zunanjepolitično sezono - predvsem v sporazumevanju s sosedami in Evropsko unijo - ter zategovanje psu, kar očitno spet pomeni nekaj zategovanja in precej novih davščin - govori se o trošarinah, o davku na nepremičnine, pripravlja pa se tudi sprememba zaračunavanja dohodnine. Posledice: vedno dražja država, ki kljub temu grozi z zmanjševanjem socialnih pravic.

Najpomembnejša sprememba, ki jo je mogoče napovedati, se bo zgodila marca, ko poteče mandat guvernerju Banke Slovenije dr. Francetu Arharju. Takrat naj bi po vsej verjetnosti dobili novega guvernerja, ki skoraj zagotovo ne bo tako neprijazen do tujih finančnih vlaganj, kot je sedanji, ki je uspešno uspaval borzo in pregnal tako imenovani špekulativni kapital. Lepo. Mnogi so mu zaradi tega peli hvalo. In vendar je bil to tudi eden od pomembnih razlogov za sloves Slovenije kot majhne, do drugih pretirano nezaupljive države, v kateri je tujcem izjemno težko poslovati. Čeprav je seveda res, da takšno podobo riše še mnogo drugih, bolj vsakdanjih potez, ki definirajo "slovenski" odnos do tujcev, pa naj bodo ti azilanti, begunci, ljudje na začasnem delu ali tuji vlagatelji. Se bo ta odnos v letošnjem letu vsaj začel spreminjati. Glede na spremembo politične podobe, ki so jo prinesle lanske volitve, bi bilo to morda celo mogoče pričakovati. Čeprav je bolj verjetno, da se bo pač nadaljeval trend, da "levica" s spregledovanjem ksenofobije pridobiva glasove na "sredini".

"Desna perestrojka" bo v letošnjem letu najverjetneje preoblikovala tudi politično podobo Slovenije. Ob veliki premoči pozicije in izgubljenosti opozicije se zdi neizbežna, vendar je težko reči, ali bo do nje res prišlo, povsem nemogoče pa je predvideti, kako bo potekala. Jasno je pravzaprav samo to, da se kriza "pomladnega tabora" nadaljuje. SDS se očitno počasi začenja zavedati, da njena strategija ni bila najboljša, vendar edini človek, v katerega stranka brez pridržkov verjame, ostaja Janez Janša. Nova Slovenija bo v bližnji prihodnosti najbrž spoznala, da organizacijsko nikakor še ni prava politična stranka, ob njenem rezultatu, medlosti dr. Andreja Bajuka po volitvah in psihološkem profilu njihovega volilnega telesa pa je mogoče celo, da bodo nekateri pravega vodjo spet poiskali v Janezu Janši, drugi pa lagodnejše življenje v vladni SLS + SKD. Bo leto 2002 NSi dočakala kot katoliška frakcija socialdemokratov? Tudi tega kaj se bo zgodilo s SLS + SKD, ki ima kljub temu, da ji je uspelo priti v vlado še vedno iste težave, ni mogoče predvideti. Vsekakor pa se bo moral prihodnji predsednik na bližnjem strankinem kongresu prebiti čez sita kar nekaj frakcij.

Še težje sito sicer morda manjšega števila frakcij bo v letošnjem in prihodnjem letu čakalo morebitnega naslednika dr. Janeza Drnovška na mestu predsednika vlade in predsednika LDS, če se bo "ljubljeni vodja" čez leto in pol odločil kandidirati za predsednika republike ter hkrati za to, da "zamrzne" svoje članstvo v LDS ali vsaj prepusti predsedovanje stranki komu drugemu. Kakorkoli, v vsakem primeru frakcijski boji v LDS, glede na reakcije, ki jih je sprožil denimo "vatikanski sporazum", ne bodo ravno nežni. V kadrovskih "vojnah" so navadno dovoljena tudi ne najbolj etična sredstva. Že samo možnost zamenjave na vrhu daleč najmočnejše politične stranke pa je dovolj, da se razvnamejo strasti ter za napoved, da bo krizo identitete pred letom predsedniških volitev verjetno morala preživljati tudi LDS

Sicer pa naj bi Slovenija tudi v letu 2001 prosperirala. V prid temu govorijo napovedi o pospešeni rasti Evropske unije in stagnaciji ZDA, ki naj vendarle ne bi dobila skrb zbujajočih razsežnosti. Stari bodo vsaj videti vedno mlajši in mladi bodo vsaj videti vedno pomembnejši. Tudi bogati bodo še naprej praviloma postajali precej bogatejši in revni le malo manj revni, kot so bili prej. In na svetu bo še vedno dovolj fanatikov. Tudi v Sloveniji. In nekatere bo še vedno najbolj skrbelo, da je islam številčno močnejši od katolištva, ali pa bodo prepričani, da se je zgodovinski satan iz komunizma preselil v prostozidarstvo ter da se po novem napad na boga začenja predvsem na fronti genetike. Drugi pa bodo verjeli, da globalizacija ni samo hudič, ki bo v končni fazi uničil planet in življenje na njem, in da znanstvena poetika in etika ne moreta priznavati nikakršnih omejitev.