Optimizem?

Ker v globalnih temah, kakršne so velika selitev narodov, radikalna sprememba prehranjevalne verige ter dramatična sprememba podnebja in običajev, mali sodelujejo le kot epizodni igralci, se teža sprememb pri nas dogaja na bolj lokalni ravni. Primeri odkritij korupcije, priprtje načelnika okrožnega tožilstva na Ptuju in vložitev obtožnice za nasilneže iz Depale vasi morda napovedujejo spremembe v odnosu pravosodja do tako imenovanih nedotakljivih. Ali se je torej v Sloveniji res začela nekakšna akcija "čiste roke", ki bi lahko v prihodnje spremenila očitno problematično obnašanje javnih uslužbencev?

Na prvi pogled je seveda vse skupaj izjemno simpatično. Primer koruptnega državnega sekretarja na ministrstvu za gospodarstvo, pa priprtje prvega moža koprske LDS zaradi domnevnih mahinacij z občinskimi zemljišči, pa primer okrožnega tožilca, ki je povezan z organiziranim kriminalom, pa obtožnica, ki vojaške osebe bremeni, da so pretepli civilista, na katero je bilo treba čakati osem let. Kot da nihče ni varen. Ne na "levi" ne na "desni". In vendar, ali je res, da bo poslej v Sloveniji edini kriterij razkrivanja korupcije, da nihče ni nedotakljiv, ali pa zakon ogroža samo uradnike do neke, še vedno sorazmerno nizke ravni? Konec koncev je bil primorski funkcionar največje stranke skoraj neopazno izpuščen iz pripora med novoletnimi prazniki.

Kljub temu se zdi, da v zadnjem času policija in tožilci morda vendarle prvič sodelujejo brez političnih direktiv. A tudi če je tako, najpomembnejše vprašanje ostaja, kako dolgo bo njihovo vnemo politika lahko opazovala bolj ali manj neprizadeto. Čas bo namreč policijske in tožilske preiskave verjetno neizbežno vodil tudi vedno višje v političnih krogih. Kar bo najbrž neprijetno za vse. Ali se takrat mehanizmi pravosodja ne bodo ustavili? Kakor so se pred leti, ko so orožarske ovadbe doletele Janeza Janšo in Igorja Bavčarja. Na koncu pa je v postopku ostal samo Franci Kosi in zadeva je padla v pozabo. Okoliščine so tokrat sicer drugačne, a še vedno edini porok ostaja pritisk javnosti, ki vlado sili v spoštovanje neodvisne policije in tožilstva ter seveda sodstva.

Prva stranka vlade, LDS, v javnem mnenju še nikoli ni imela toliko podpore. Generira jo tako politična premoč, ki jo potrjuje z vodenjem vlade, kot nemoč opozicije in spomini na neslavno obdobje Bajukove vlade. Ta skoraj neverjetna podpora LDS seveda hkrati pomeni tudi odgovornost. To so si v prejšnjih vladah, ob drugačnih vladnih kompozicijah in vsaj formalno močnejših opozicijah, precej bolj uravnoteženo delili z drugimi političnimi akterji. Povsem jasno je, da nova vlada, tako kot nobena, ne bo žela "samo" uspehov. O njenih apetitih dovolj zgovorno pričajo že kadrovske širitve, ki jih je zastavila kljub hkratnemu napovedovanju varčevanja. Neuspehi pa se ob vnaprejšnji veliki podpori navadno pač "kaznujejo" precej bolj drastično.

Vzpostavitev politično neodvisne policije in tožilstva - mimogrede, notranje in pravosodno ministrstvo nista v rokah ministrov LDS - , bi tako morda lahko sčasoma postala eden od največjih dosežkov mandata sedanje vlade. To bi ob nevšečnostih za nekatere nepoštene državne uradnike in funkcionarje ter politike in njihove stranke vendarle pomenilo tudi nekakšno omejeno jamstvo nadzora. Kar bi bilo vsekakor dobro. Še posebej ob tako očitni politični premoči ene stranke. Ne le za državljanke in državljane, ampak tudi za LDS. Tako kot se zdi, da bi bilo za vse kljub vsemu dobro, če bi v državnem zboru imele SDS, NSi in SNS večino v odborih za proračun in nadzor nad tajnimi službami. Ne glede na primitivno izsiljevanje "prave" opozicije, nenavadno opozicijsko počutje SMS in dejstvo, da takšno razmerje nikakor ni po "evropskih standardih", ki opoziciji namenjajo proporcionalno število mest v parlamentarnih delovnih telesih glede na odstotek volilnih glasov.

V Sloveniji politična razmerja, to je že treba priznati, po zadnjih volitvah niso ravno "evropska". Premoč ene stranke, ki si ob vodenju vlade v naslednjih dveh letih obeta tudi prevzem guvernerstva Banke Slovenije in osvojitev funkcije predsednika republike, je preprosto ogromna. Stopnjuje pa jo še neperspektivnost opozicije, ki že tako ali tako le s težavo zbere tretjino glasov v državnem zboru.