Tuja ljubezen

"... po kroničnem neprenašanju drugačnosti v politiki nam bodo novinarski ksenofobi govorili o ksenofobiji."
Dr. Ivan Štuhec v Družini

Priseljevanje tujcev, azilantov oziroma beguncev, ki se je začelo v Evropi stopnjevati po padcu železne zavese, postaja vedno večje. Vsi seveda vedo, da gre po eni strani za posledico vse večjih razlik med razvitim in nerazvitim svetom ter po drugi za dejstvo, da planet postaja vse manjši. In večino bogatih je seveda "revežev", ki prihajajo na "obisk", predvsem strah.

V Sloveniji je novi veliki val ksenofobije vrhunec dosegel z organiziranjem nekakšnih vaških straž v ruralnih območjih, kamor so hoteli naseliti tujce, in s protesti Šiškarjev, kjer so tujci v domu za odstranjevanje nastanjeni že nekaj časa. Večina medijev je ujela in zajahala ta val. Pred dnevi pa, kot da se je vse skupaj obrnilo? Pozivi nevladnih organizacij in politikov k strpnosti so si sledili z neverjetno hitrostjo. Morda nekoliko pozno, a kljub temu O.K:, konec koncev smo to od njih pričakovali. In potem - presenečenje. V tedniku Družina se je oglasil predstavnik rimskokatoliške cerkve dr. Štuhec. To nikakor ne bi bilo nenavadno, če se Štuhec ne bi zavzel za nekoga drugega in ne za prebežnike. Njegovo razmišljanje gre nekako takole: ljudi je treba razumeti, če se razburjajo proti tujcem v njihovi bližini, nimajo pa prav, če mislijo, da so vsi azilanti barabe, kljub temu jih mora država pred tujci zaščititi, glavni problem pa je tako ali tako, da ljudje ne zaupajo državnim inštitucijam.

Kaj pa krščansko sočutje? Štuhec ga ima seveda na pretek, ampak najprej za svoje. "In če bodo Azijci, Arabci in Afričani preplavili Evropo potem, ko jih je ta razsvetljevala s kondomati in Clintonovimi dolarji za splavljanje, se lahko pritožimo samo še na sončno upravo, svojo razvito civilizacijo pa zataknemo za klobuk oz. krsto." Tako pravi ironično dr. Ivan Štuhec. In rešitev? Preprosto, prebežnike je treba obravnavati v skladu z mednarodnimi standardi. Kar koli že to pomeni. Standardi se namreč od države do države močno razlikujejo in ne govorijo o "intimnem" odnosu domačega prebivalstva do tujcev. Temi, ki bi morala rimskokatoliško cerkev verjetno najbolj zanimati. A Štuhec ni zmogel niti besede proti novodobnim "vaškim stražam". Se cerkev res tako zelo boji za svoj javnomnenjski rating? Celo desne politične stranke so zmogle več razumevanja za stisko azilantov. Z izjemo SNS, ki je pokazala vso veličino svoje nestrpnosti, in SDS, katere predstavnik dr. Milan Zver je povedal, da gre za ljudi, ki nikakor niso brez denarja. Se bo takšno ravnanje rimskokatoliški cerkvi lahko obrestovalo? Vsekakor ji ksenofobna stališča glede na javnomnenjske ankete obetajo precej več uspeha, kot ji ga je v preteklih letih prineslo poudarjanje antikomunizma. Čeprav za Štuheca nasprotnik številka ena očitno še vedno ostaja isti: ksenofobični novinarji, ki ne prenesejo drugačnosti v politiki. Tisti, ki so v preteklih letih opozarjali na anahronost protikomunizma in so v veliki meri isti, ki sedaj vendarle nastopajo proti ksenofobiji? Tisti, ki so nestrpni do nestrpnih?

Ob tem morda najbolj zbuja skrb to, da cerkev kot civilnodružbena inštitucija s sklenitvijo "vatikanskega sporazuma" še vedno poskuša zase izsiliti nekakšen privilegiran status v odnosih s slovensko državo. Lani ji to ni uspelo. Ji bo letos? Za usodo vladne koalicije bo to vsekakor eno od odločilnih vprašanj, ki pa bo prišlo na dnevni red šele po kongresu SLS + SKD 3. marca. Slovenska rimskokatoliška cerkev bo seveda pri reviziji "vatikanskega sporazuma" aktivno sodelovala. Vprašanje pa je, kako bo na pogajanja vplivalo neimenovanje dr. Franca Rodeta za kardinala. Ob izidu knjige Stati inu obstati, ki je kardinalska ne le po času svojega izida, ampak tudi po opremi, je Družina pokazala precejšnjo mero užaljenosti, ker dr. Franc Rode ni postal kardinal. Kar pomeni vsaj to, da vatikanske odločitve ne sprejemajo s premislekom. Kaj šele, da bi jo razumeli kot znak nestrinjanja s politiko ljubljanskega nadškofa. Čeprav takšna odločitev kaže najmanj to, da gorečnost dr. Franca Rodeta ob poskusu rekatolizacije Slovenije Vatikana ni prepričala, ter hkrati opozarja na distanco do politike, ki nikakor ni bila uspešna. Stranke, ki se v Sloveniji še posebej neposredno sklicujejo na krščansko tradicijo in na katerih politiko so člani cerkve prek Državljanskega foruma pred zadnjimi volitvami vplivali celo povsem neposredno, so na volitvah namreč dosegle tako slab rezultat, da so opozicijo pripeljale v položaj, v katerem se mnogi bojijo celo za usodo demokracije. Tudi slovenska rimskokatoliška cerkev, ki pa se kljub temu še vedno ni sposobna vprašati, kakšna je bila pri tem njena vloga.

A če politika antikomunizma Vatikanu najbrž ni bil všeč predvsem zaradi političnih posledic, je že spregledovanje nestrpnost do tujcev v bistvu nezdružljivo z želeno javno podobo rimskokatoliške cerkve.