Čas umeščanja

Slovenska manjšina v Italiji je dobila zaščitni zakon. Zgodovinska načelna poteza italijanske levice in leve sredine, ki jo lahko razumemo tudi kot povsem pragmatično, saj se bo v medsebojnih odnosih Italiji gotovo obrestovala. Ob vzhičenosti pa je morda še najbolj zanimivo ponovno opozorilo o tem, kako malo časa je bilo pravzaprav za takšen razplet, kar seveda priča o težavnosti velikih političnih tem. In o visoki stopnji konsenza, ki šele omogoča njihovo razrešitev. Tisti, ki priložnosti ne izkoristi, ko je to mogoče, bo nanjo lahko čakal še mnogo let.

Slovenska politika bo imela podobnih priložnosti letos kar nekaj. Tako hrvaško-slovenski odnosi kot vprašanje "vatikanskega sporazuma" sta temi, do katerih morda čas pozneje ne bo tako prijazen. Obe pa bosta najprej morali počakati na 3. marec, dan kongresa SLS + SKD. Za takšne premike je pač potreben trden konsenz vsaj v vladni koaliciji. Hrvaško-slovenski odnosi, ki jih bodo javno mnenje in radikalizmi skrajnežev zapletali tudi po razrešitvi na mednarodni ravni, so gotovo precej večji politični problem od "vatikanskega sporazuma", vendar se zdi, da je razrešitev vsaj nekaterih ključnih problemov -in kljub vsemu ne vseh v paketu, kot je doslej želela Slovenija - v interesu obeh strani. "Težave s Haagom" so samo ena od stvari, ki Hrvaški odlagajo dodelitev statusa pridružene članice EU, in dogovor s Slovenijo nikakor ne bi bil majhen uspeh. Seveda je vprašanje, ali je hrvaška oblast sposobna tako velikih odločitev. V Sloveniji za uspeh pogajanj, glede na širino vladne koalicije, možnosti za to najbrž še dolgo ne bodo več tako ugodne. Poleg tega pa je vsem jasno, da je določitev meje za izpolnitev pogojev za vstop v EU prvovrstnega pomena. Kako težko bo glede teh vprašanj doseči vsaj dvotretjinski konsenz, je očitno. Na stališča slovenske strani, ki jih je zunanji minister prvič predstavil kar v Odmevih, se je takoj odzvala civilna družba. Kljub temu da ministrovi predlogi niso ravno najmehkejši, saj razen ob Muri, kjer naj bi veljalo načelo "zgodovine" in "narave", predvidevajo upoštevanje katastra, da o Piranskem zalivu ne govorijo, pač pa predvidevajo za Slovenijo vsaj na prvi pogled ugodno rešitev izhoda na odprto morje, ter da varčevalce Ljubljanske banke še vedno obravnavajo kot del nasledstva, Krško pa kot "joint venture".

Napad civilne družbe je v tem primeru običajno napoved reakcij desnice. Tako kot so reakcije civilne družbe v primeru "vatikanskega sporazuma" običajno napoved reakcij levice. In ker gre v obeh primerih za meddržavna sporazuma, je kriterij v obeh končna korist prebivalcev teh držav, ki jo mora prepoznati prepričljiva večina. Širok konsenz pa ne zahteva samo zunanja politika, temveč tudi notranja. Vsaj za nekatere ključne premike, ki jih poslanke in poslanci želijo še letos zapisati v ustavo. Eden od njih sicer zadeva vključitev v EU, saj za zdaj ustava nikjer ne predvideva odstopa dela suverenosti, druge pa so notranjepolitični in naj bi jih zakoličili spremenjeni ali dodani členi, ki govorijo o referendumu, volitvah predsednika vlade, volitvah sodnikov, volitvah ombudsmana in statusu Sveta za nacionalno varnost. Izjemno pomembne stvari, pri katerih bo v razmerah, ko vladna koalicija obvladuje dvotretjinsko večino v državnem zboru, nujno potrebna tudi visoka stopnja upoštevanja opozicije. Ni pa to vse, kar čaka veliko koalicijo. O morda najpomembnejši problematiki je Dimitri Demekas, vodja misije IMF, v Ljubljani prejšnji teden med drugim povedal: "Teoretično lahko proračun uravnotežite na dva načina: z zvišanjem davkov ali pa z znižanjem odhodkov proračuna. V Sloveniji so davki že zdaj zelo visoki." Po mnenju IMF bi seveda moral najprej trpeti sistem pravic, ki naj bi ga spremenili tako, da bi denar res dobili socialno ogroženi, ne pa bogati, kot se sedaj pogosto dogaja. Nič novega, guverner Banke Slovenije že več let poudarja, da bi se v državnem zboru morali dogovoriti o celotni strukturi javnih financ: "Zato potrebujete konsenz," pravi dr. France Arhar.

Iz pogovora finančnega ministra, člana vladnega strateškega sveta, predstavnika opozicije, sindikata in gospodarske zbornice na TVS je bilo prejšnji teden sicer mogoče ugotoviti, da se večina zaveda, da je šele to pogoj za možnost sprejetja razvojnih proračunov in inflacijo, ki ne bo skoraj devetodstotna. Na žalost pa se zdi, da so politične stranke za zdaj sposobne konsenz doseči predvsem glede "nepomembnosti" svojega nezakonitega finančnega poslovanja.