Konstruktivni

Državni zbor spet deluje v polni zasedbi. Kompromis je bil sklenjen. Že tretjina članov parlamentarnih komisij bo lahko zahtevala vpogled v zaupne dokumente, predstavniki NSi in SDS pa so ponovno zasedli vodstvene funkcije v državnem zboru, ki jim pripadajo glede na število glasov, zbranih na volitvah. Pa še do neke spremembe pri sprejemanju proračuna je prišlo, mimogrede. Tako da ga bo mogoče sprejemati hitreje - menda z manj nerganja opozicije, ki pa bo še vedno lahko vlagala svoje amandmaje. Glasneje je protestirala samo SNS. Janez Janša in dr. Andrej Bajuk sta očitno zadovoljna.

Kot da je s to, za nadzor nad poslovanjem vlade vendarle izjemno pomembno zmago opozicije, delovanje parlamentarne demokracije v Sloveniji spet postalo bolj pregledno in "normalno". Kar nekaj odločitev, ki jih je v prejšnjem tednu sprejel državni zbor, priča, da imamo po novem opozicijo, ki se na novo umešča in določa svoje prioritete. Pri tem lahko sicer prihaja do presenečenj kot je denimo mlahav odnos do izvolitve generalnega direktorja TV Slovenija, vendar se tudi tu kaže neka nova podoba. Če bi verjetno še pred slabim letom Koalicija Slovenija z velikim veseljem vrgla Janeza Čadeža, so bili tokrat celo v primerjavi z nekaterimi poslanci iz vladnih vrst do njega naravnost prijazni. Lojze Peterle je celo rekel, da je tudi urad predsednika vlade od računskega sodišča dobil negativno mnenje, pa nihče zaradi objektivne odgovornosti ne terja odstopa dr. Janeza Drnovška. No, če bi bil to kriterij, bi lahko odstopilo kar nekaj politikov. Tudi opozicijskih. Kakorkoli, Janez Čadež sicer ni bil izvoljen, a pri tem opozicija ni imela tako rekoč nič, še z moralno podporo novinarjem, ki so vsekakor tvegali precej, se ni ravno pretegnila.

Nespamet? Nasprotno, v zadržanosti je bilo mogoče zaslutiti precejšno mero političnega pragmatizma. Češ naj s to zadevo opravi vladna večina, če pa tega ne bo hotela, novinarjev vsaj nihče ne bo mogel neposredno povezovati z opozicijskimi strankami. Podoben pragmatizem je bilo mogoče zaznati pri izvolitvi ombudsmana, kjer sta se tako SDS kot NSi zavzeli za kandidata Matjaža Hanžka, čeprav bi ga kljub temu, da gre za nestrankarskega človeka, težko predstavili kot politično nevtralno ali desnici naklonjeno osebnost. Kljub temu je bil prav Janez Janša njegov "vitez" v državnem zboru. Prepričati vladne stranke, z izjemo kratkovidne odločitve SLS + SKD, ki je do konca podpirala svoje, čeprav "nekvalificirane" ljudi, je bilo potem sorazmerno lahko. Lahko bi sicer podprli bivšega ministra SLS + SKD Bergauerja ali bivšega direktorja Slovenca in člana iste stranke Obrezo, vendar je po drugi strani popolnoma jasno, da javno mnenje trenutno šteje neprimerljivo več od besed in dejanj stranke, ki že skoraj pol leta deluje praktično brez vodstva. Še sploh, ker za nobenega kandidata podpora samo vladnih strank še vedno ne bi bila dovolj.

V obeh primerih, tako pri Čadežu kot pri Hanžku, se je v državnem zboru oblikovala podoba, v kateri je vlogo na javnost nepozornih politikov, pod pretvezo načelnosti, pravzaprav odigrala samo SLS + SKD. Obramba starega direktorja TVS, kljub negativnemu mnenju računskega sodišča, kljub nezadovoljstvu zaposlenih na TVS in kljub temu, da je v njegovem mandatu nacionalno TV hišo po gledanosti krepko prehitel POP TV (še bolj očitno je to skupaj s Kanalom A, ki je nekakšen drugi program Popa), je odbijajoče. Toliko bolj, ker naj bi bil prav Janez Čadež še najbližji SLS + SKD. Še hujše pa se zdi vztrajanje pri njihovih kandidatih za ombudsmana, katerih edina kvalifikacija je bila več kot očitno članstvo v SLS + SKD. Glede na odsotnost predsednika stranke je šlo v obeh primerih predvsem za precej huda poraza predsednika poslanske skupine Janeza Podobnika, ki kot kandidat za novega predsednika stranke predstavlja nekakšno "kontinuiteto". Kako se bo stranka odločila, bo jasno v soboto. Od tega, kdo bo predsednik, naj bi bilo odvisno celo, ali bo stranka čez čas odšla v opozicijo. Odločitev za slednje je sicer ponavadi precej pretežka, vsekakor pa se zdi, da se bo morala, če bo hotela preživeti, SLS + SKD v vsakem primeru začeti obnašati drugače, predvsem takrat, ko je treba civilni družbi popustiti.

Podobne težave imajo seveda vsi politiki. Glasovanje o Čadežu v državnem zboru je tako, kot pravi Janša, vsekakor pomenilo "nezaupnico" svetu RTV, ki ga je prej dvakrat potrdil. Težava je seveda v tem, da naj bi svet v prvi vrsti predstavljal civilno družbo, kar pomeni, da bi bilo več kot neokusno, če bi mu zaupnico lahko podeljeval državni zbor. Še posebej, ker se primeri, kakršen je bil skoraj soglasna politična izvolitev civilnodružbenega ombudsmana, ne dogajajo ravno pogosto. Je pa res, da bi bil odstop sveta RTV verjetno prvi pogoj, da se rešitev sploh začne iskati.