Troha - politična žrtev

"Torej, pri člankih gospoda Zgage so bile vpletene službe, to je jasno. Potem moramo mi najprej gospoda Zgago dobiti, kdo mu je iz služb dal neke podatke in je s tem gospoda Troho pahnil morda, ne vem kam, v smrt."

Jožef Jerovšek, poslanec SDS

Majorja ni že več kot 50 dni. O izginotju so razpravljali v državnem zboru. Mediji pišejo o tem in v političnem zakulisju je Trohovo izginotje postalo ena od pomembnih tem. A kljub temu ni videti, kot da bodo majorja našli. Ali da se kdorkoli z njegovim iskanjem zares trudi. Tudi o tem, kaj se mu je lahko zgodilo, se javno sprašujejo le redki.

V državnem zboru razen poslanca LDS Rudolfa Mogeta, poslanca SLS Franca Kanglerja in Zmaga Jelinčiča pravzaprav nihče ni kazal pretirane želje, da bi bilo Troho morda treba začeti intenzivno iskati. Najbolj neokusen je bil poslanec SDS Jožef Jerovšek, ki je že ob sklicu seje komisije za nadzor dela tajnih služb Troho poskušal predstaviti kot nekredibilnega oziroma norega: "... če bi želeli gospodu Trohi pomagati, bi bilo bolj smiselno, da bi odbor za zdravstvo sklicali, ker je problem bolj tam lociran". Sicer pa je bilo iz Jerovškovega govorjenja bolj ali manj jasno, da ga tako ali tako zanima predvsem spodbijanje resničnosti Trohovih navedb o "teroristični" akciji Morisa. Zgagi naj bi tako po Jerovškovem mnenju dale podatke neke službe(?) in z objavo(?) teh podatkov naj bi Zgaga Troho pahnil v nesrečo, morda celo v smrt. Troha torej ni priča, ampak žrtev skrivnostnih služb. Kaj pa njegove trditve? So bile resnične? Brez Trohe tako ali tako niso vredne dosti.

Tudi policija je sicer pogledala naokoli, vendar Trohe ne išče intenzivno, ker naj utemeljeni sum za to, da se mu je kaj hudega zgodilo, bojda ne bi obstajal. Nenavadno. Policija se namreč tako nonšalantno obnaša kljub temu, da ve, da naj bi Trohi grozili s smrtjo, če bo razkrival dogajanje v Morisu. In kljub temu, da na policiji vedo za zaplet z intervjujem, ki naj bi ga kmalu po Trohovem izginotju Večerovemu novinarju Blažu Zgagi dal neki oficir (z dovoljenjem slovenske vojske). Zgaga je bil s Troho dogovorjen, da bo v primeru, da se majorju kaj zgodi, do njega prišel prav ta oficir. Vendar intervju ni bil nikoli objavljen, ker naj bi oficir pod hudimi grožnjami nekaterih nadrejenih častnikov Slovenske vojske spremenil svojo izjavo in izgubil spomin. Sicer pa je ministrstvo za obrambo majorja Troho kar odpustilo. Kako prikladno. Obrambnemu ministrstvu se ob tem seveda sploh ne zdi skrb zbujajoče, da je vojak, ki opozarja na to, da so se bivši pripadniki Morisa - nekateri so seveda še vedno visoki častniki - ukvarjali s "terorizmom", izginil.

Praktično vsi mediji, tako tiskani kot elektronski, medtem majorja Troho vztrajno prikazujejo kot norega, omenjajo se njegove domnevne finančne težave, v bolj šaljivih rubrikah pa se pojavijo tudi namigi o kovanju nekakšnih zarot. Nič o tem, da Troha sam, tudi če bi denimo hotel vzbuditi še več pozornosti, verjetno ne bi odšel od doma za toliko časa, še sploh ker je doma pustil tako rekoč vse in predvsem skoraj nič o tem, kar je govoril in pisal. O bombi pod Jelinčičevim avtom in o trgovini z orožjem, katere priča je bil. In nič o Depali vasi, primeru, ki je z vsem, o čemer je major Troha pripovedoval, tesno povezan. Čeprav je prav tu mogoče iskati motive za njegovo morebitno odstranitev. Na sodišče namreč prihaja tudi ta epizoda slovenskih orožarskih afer. In pred sodiščem (da bi ga advokati želeli zaslišati, najbrž ni nobenega dvoma) bi bil major Troha, ki je v času Depale vasi poveljeval odredu za hitre intervencije pri Morisu, nedvomno izjemno neprijetna zaprisežena priča. Tako neprijetna, da izginotje majorja Trohe pravzaprav ustreza zelo široki koaliciji političnih sil, ki sega prek meja vladnih ali opozicijskih strank?

Depala vas, kot nasilni izbruh orožarskih afer, je sodno politični primer številka ena. V trgovino z orožjem pa je bilo v Sloveniji v letih po osamosvojitvi vpletenih veliko ljudi. Vsakič, ko se znova sprožijo debate o teh stvareh, je zato vzdušje napeto. Tokrat naj bi tako celo premier dr. Janez Drnovšek po seji odbora za nadzor tajnih služb, na kateri je največ neprijetnih vprašanj zastavljal poslanec njegove stranke Rudolf Moge, tega poklical k sebi na razgovor. Da bi ga umiril.

Znak, da je nekaj res hudo narobe.