Več kot spomenik

Ponovna postavitev pomnika demonstracijam ljubljanskih žensk med drugo svetovno vojno pred stolno cerkvijo je razburila cerkveni vrh in nekatere vernike. In spet se je začelo jadikovanje o neverjetno zapostavljeni slovenski rimskokatoliški cerkvi, ki jo "liberalno rdeča" oblast vedno znova sramoti.

Kaj se je zgodilo? Spomenik naj bi znova postavili 8. marca. Popravljenega. V Ljubljani bi namreč morali po prvotnem Ravnikarjevem načrtu stati štirje enaki stebri v spomin na medvojni protest, vendar so "komunisti" tistega, ki je stal pred stolnico, opremili še z "dodatki", ki so sramotili medvojno držo ljubljanskega nadškofa. Spomin na to je še danes med cerkvenim občestvom tako boleč, da tudi popravljeni spomenik pred ljubljansko stolnico po njihovem mnenju nikakor ne sodi več. Še več, šlo naj bi kar za nekakšen atentat na verska čustva. Ali res? Morda, če ne bi zgodovinska dejstva vendarle govorila zase.

Takrat, leta 1943, je bila Ljubljana obkoljeno mesto. Skoraj kot nekakšno veliko koncentracijsko taborišče. Italijanskim okupacijskim oblastem je pred bližajočo se kapitulacijo sicer primanjkovalo moči in avtoritete, vendar so se verjetno ravno zaradi tega razmere v taboriščih (Rab, Gonars. Lipari ...), kjer so bili internirani tudi Ljubljančani, takrat še posebej zaostrovale. Protest žena je bil zato veliko in v vsakem primeru izjemno pogumno dejanje. Bil pa je tudi dobro premišljen. Ženske so si za demonstracije namreč izbrale štiri točke, pred katerimi so v mimohodu zahtevale in prosile milost za svoje može in sinove. To so bile Kazina, kjer je bilo vojaško poveljstvo; današnja vladna palača, kjer je bil sedež civilne okupacijske oblasti; sodišče, kjer sta bili sodna in policijska oblast, in ljubljanska stolnica. Izbor seveda ni bil naključen. Nasprotovanje postavitvi pomnika je zato torej preprosto tudi poskus brisanja zgodovine. Ostali trije stebri pred Kazino, vlado in sodiščem namreč še vedno stojijo. Ali potemtakem po mnenju nasprotnikov ponovne postavitve pomnika, pred stolnico takrat, leta 1943, ni bilo nikakršnih demonstracij? Po drugi strani pa seveda drži, da bi steber pred stolnico spominjal tudi na "ponaredek", ki so ga postavile povojne oblasti, kar je za velik del cerkvenega občestva očitno nesprejemljivo. Zapleteno? Niti ne, rešitev se zdi pravzaprav enostavna. Treba bi bilo samo postaviti spomenik, kakršen naj bi bil po originalni Ravnikarjevi zamisli, z jasnim dopisom, da je dolga leta po drugi svetovni vojni tam stal ponaredek. Tako bi pomnik opozarjal po eni strani na fašistično zgodovino druge svetovne vojne, v kateri je del slovenske rimskokatoliške cerkve odigral precej nečastno vlogo, kar je konec koncev pred časom obžaloval tudi nadškof dr. Franc Rode na Urhu, ter po drugi strani na povojno komunistično zgodovino, v kateri je cerkvi pripadla vloga žrtve.

A pri zgodbi o "predstolničnem stebru" ne gre samo za simbolne stvari, čeprav so te seveda kot običajno najpomembnejše. Gre vsaj še za dva sicer ločena problema, ki si ju slovenska rimskokatoliška cerkev že dolgo prizadeva razrešiti. Za dokončanje denacionalizacije in za ureditev odnosov med cerkvijo in državo oziroma za podpis tako imenovanega vatikanskega sporazuma. Vsi ti problemi, ki sicer drug z drugim nimajo neposredne povezave, so se v trenutku povezali v en sam klobčič. Že ves februar naj bi tako na relaciji urad predsednika države - ljubljanska nadškofija potekala tajna diplomacija, katere cilj naj bi bil dogovor o tem, ali se bodo škofje letos odzvali na tradicionalno vsakoletno vabilo predsednika. Diplomacija je bila več kot očitno neuspešna. Letos namreč vabila prvič ni bilo. Zakaj? Odgovor ponuja Družina, ki v komentarju pravi: "Glede na to, da je bilo na lanskem sprejemu toliko govora o smiselnosti in koristnosti mednarodnega sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem, bi morda pričakovali kakšen pozitiven namig v tej smeri. Pa ga, kot je bilo slišati, ni bilo." Se je torej Milan Kučan zbal košarice, ki jo je od škofov že dobil pred dvema letoma? Kakorkoli, cerkvena stran zdaj to povezuje s poskusom postavitve spomenika. Češ če bi šli h Kučanu, potem se vprašanje ponovne postavitve spomenika sploh ne bi pojavilo. Poleg tega pa je spor glede ponovne postavitve spomenika postal tudi dober izgovor za javno zahtevo po srečanju med ljubljansko županjo in dr. Francetom Rodetom, ki naj bi na sestanek z njo, kot piše Družina, čakal že "skoraj poldrugo leto". Seveda ne zaradi spomenika, temveč zaradi vsaj finančno mnogo bolj pomembnega nedokončanega primera denacionalizacije cerkvenega premoženja.

Zdaj bo očitno prišlo tudi do tega pogovora. In morda se bodo prihodnje leto spet srečali tudi škofje in predsednik republike. To bi seveda pomenilo, da je bil zaplet s stebrom produktiven. A le, če žrtev spora ne bo spomin, tako na medvojno upornost ljubljanskih žensk kot na povojno prirejanje zgodovine.