Podobe utečenosti

LDS počasi zaseda prostor. Kot da se šele sedaj v polni luči kažejo posledice visoke zmage na volitvah in sestave koalicije, v kateri je premoč ene od partneric tako očitna. Z "nabiranjem funkcij" ne glede na strokovnost je SLS v prejšnji vladi relativizirala kadrovanje LDS. Potem je Bajukova vlada v nekaj mesecih poskusila izvesti kadrovsko revolucijo. Sedaj pa se zdi, da tudi ambicije LDS skorajda ne poznajo meja.

SLS + SKD je na drugi strani videti nemočna. V nekaj mesecih naj bi "izgubila" guvernerja Banke Slovenije, direktorja Telekom group, direktorico Pošte in direktorja TVS. Ne glede na to, da so bili ali so, eni bolj drugi manj, povezani s SLS + SKD, je to za vladno stranko, ne glede na njeno siceršnjo šibkost, ponižujoče. Na prvi pogled morda LDS s tem pomaga novemu predsedniku SLS + SKD Franciju Butu konsolidirati stranko. Vendar je to pravzaprav slaba tolažba, SLS +SKD namreč samo izgublja. Ali bi lahko iztržila več? Brez konflikta seveda težko. A po drugi strani dr. Janezu Drnovšku gotovo ne bi bilo pretirano všeč vladati brez stranke, ki stoji desno od LDS in hkrati odgovarja za kmetijstvo, s katerim bo imela Slovenija, tako kot vse druge kandidatke, med pogajanji z EU gotovo še občutne težave.

ZLSD je spretnejša. Ob funkciji predsednika državnega zbora ji bo, kot je videti, uspelo zavzeti še mesto direktorja TVS. Kljub temu pa je stranka "levice" še vedno videti pasivna in neprofilirana. Ali pa tak vtis daje predvsem njen predsednik Borut Pahor, ki si ga je, podobno kot Buta, vsaj za zdaj, težko predstavljati kot premiera, v njegovem primeru socialdemokratske vlade. Stranka brez potencialnega predsednika vlade pa najbrž nikjer ne more biti vodilna. Tudi razrešitev problema "vatikanskega sporazuma" bo stranki težko koristila. Radikalno stališče izpred volitev, da sporazuma Slovenija ne potrebuje, bo treba pač nekako "pojesti". Ali pa izstopiti iz vlade. Kam torej pelje tretja pot? V položaj "frakcije" LDS? Ampak do tja je vseeno še daleč in ali jo lahko preprečijo, če ne kaj drugega, tudi morebitne težave LDS?

Te so trenutno videti oddaljene. Vtis je, da se LDS ne bo ustavila, dokler ne bo zavzela tako rekoč vsega. Po očitni dominaciji v vladi in javnih podjetjih je izbira prvega človeka Banke Slovenije, ki se je dolgo vsaj formalno predstavljal kot nadstrankarski človek, potem pa je kandidiral na listi LDS, za stranko velik korak. Povsem drugače je najbrž s koristmi za državljanke in državljane. Saj se tako na žalost izgublja nekakšna potencialna napetost med vlado in centralno banko, ki je najbrž pomembna za neodvisnost te ustanove. "Pogoltnost" seveda pomeni hkrati tudi skoraj ekskluzivno prevzemanje odgovornosti. A ne samo to. Zasedanje tudi tistega prostora, kjer politika ne more biti strankarska, nikakor ne vzbuja simpatij. Ne do guvernerja, ne do stranke in ne do njenega predsednika, ki namerava prihodnje leto kandidirati za predsednika republike in tako, ob morebitni zmagi, še dodatno okrepiti skoraj "monopolno" vlogo LDS v političnem življenju.

Opozicija se medtem šele pripravlja na profilacijo. Nova Slovenija bo imela z njo, kot kaže, precej manj težav kot socialdemokratska stranka. Tudi dr. Andrej Bajuk je v svojih izjavah videti mnogo zrelejši politik od Janeza Janše. Njegovi nastopi in kritike vladnih potez (v primeru izbire guvernerja gre sicer za odločitev predsednika Mila Kučana, vendar drug kandidat preprosto ne bi bil potrjen) imajo več soli in umirjenosti. Bajuk je sposoben tudi kritičnosti do dr. Franceta Arharja. Čeprav mu kot alternativo postavlja predlog svoje stranke, dr. Borisa Pleskoviča, ki se je najbolj vtisnil v spomin kot eden od Peterletovih svetovalcev za privatizacijo v Demosovi vladi. Težave Nove Slovenije se tako zdijo povezane predvsem s starostjo članstva in simpatizerjev - kar je verjetno v veliki meri tudi posledica poudarjanja antikomunizma - ter s preveliko navezanostjo na SDS in Janeza Janšo.

Z njim pa ima težave očitno tudi sama SDS. Spremembe se sicer ne napovedujejo preveč na glas, vendar je vseeno vedno več tistih, ki mislijo, da je največja težava SDS v resnici njen predsednik. V Magu je svoj pogled na stvari predstavil celo eden od članov Nove Slovenije, ki je bil včasih član SDS. Razmišljanja so zanimiva tudi zato, ker gre za "ločenca". Recimo tisto, da Slovenija ne potrebuje dveh desnih strank. In čeprav je sentiment do "velikega osvoboditelja" še vedno premočan, da bi si kdorkoli upal predlagati njegovo zamenjavo, se vprašanja zdijo prava. Bo kongres SDS govoril o tem, da je v stranki za vse pristojen Janša, ter celo o nekakšnem ustvarjanju kulta osebnosti? In še pomembnejše, ali si bo upal spregovoriti o SDS kot stranki levice? To je ob predsedniku, za katerega skoraj nihče ne verjame, da je prepričan socialdemokrat, seveda skorajda nemogoče.

Nova politična razmerja se za zdaj tako še ne napovedujejo. Nasprotno, videti je, kot da so se stara dodobra zabetonirala in da je samo vprašanje, kako trdno bodo okamenela v prihodnjih letih.