Kaj ostane malim?

V Sloveniji je denarja očitno dovolj. Vsaj za državo in njene uslužbence. Predvsem za tiste bolj iznajdljive. Do njega pa se seveda lahko dokopljejo tudi mnogi z dovolj pomembnimi zvezami, čeprav ne sodijo med državne uradnike ali politične funkcionarje. Nadzor nad javnimi financami sicer je, vendar se zdi, kot da nima ravno velikega učinka. Predvsem, ko gre za nadzor "velikih".

A že pri ne tako "velikih" so zneski neverjetni. Neki "sodelavec" šolskega ministrstva (sicer tudi nekdanji član upravnega odbora Arnesa) je dobil za to, da sicer svoj računalniški program, za katerega je že bil plačan pred leti, "prevede" iz okolja Dos v okolje Windows, kar menda ni zelo težka operacija, 400.000 nemških mark. Brez razpisa. Na ministrstvu za šolstvo o tem ne pravijo skorajda nič. Sicer pa se je vse skupaj zgodilo pod nekim prejšnjim ministrom. Prav tako kot na ministrstvu za gospodarstvo, kjer so, pod prejšnjim ministrom, kupili izjemno drage računalnike, čeprav jih v resnici sploh niso potrebovali. Vsaj ministrstvo ne, "prodajalec" (Dell computers) in "posrednik" (Iskra računalniki) sta bila gotovo vesela. Tudi tu se je vse seveda zgodilo brez razpisa. Čeprav je bil posel težak okoli milijona nemških mark. Ali se bo podjetje Iskra računalniki morda čudežno znašlo med sponzorji kakšne politične stranke? Res je, da so na ministrstvu za gospodarstvo pred časom odkrili doslej najodmevnejši primer korupcije. A verjetno včasih kdo že mora biti tudi žrtvovan. Če je le dovolj nepomemben.

"Večje" kršilce je doslej odkrivalo le računsko sodišče. Vendar tem odkritjem zaradi pravnega statusa tega sodišča pač ne sledijo sankcije. Ima pa ta institucija še druge, novejše težave. Sodnica računskega sodišča, ki je kandidirala za novo namestnico predsednika računskega sodišča, v državnem zboru ni dobila dovolj podpore. Zakaj? Pojasnila ni bilo. Na žalost gotovo ni bil razlog ta, da je bila nesojena namestnica tista, ki je v svojem predlogu predsedniku računskega sodišča zapisala, naj se iz revizijske namere za revidiranje poslovanja Darsa za leto 2000 izpusti revidiranje smotrnosti poslovanja. Gospa je presodila, da Dars ne potrebuje revizije smotrnosti poslovanja, ampak samo bilančno revizijo, ki o nesmotrnem trošenju proračunskega denarja ne more povedati praktično nič. Sicer pa po novem zakonu, ki je poenostavljeno zmanjšal število "vrhovnih revizorjev" z devet na tri, po mnenju štirih dosedanjih računskih sodnikov tako ali tako ni več zagotovljena zadostna neodvisnost in nepristranskost tega sodišča. Pred ustavnim sodiščem so zato sprožili pobudo za presojo ustavnosti novega zakona. Ob tem opozarjajo tudi na to, da se je po novem računskemu sodišču povečala funkcija svetovanja in omejila funkcija nadzora. Kar bi bilo vsekakor cinično. Kot da bi bil nadzor nad trošenjem javnega denarja doslej res tako zelo minuciozen!?

Po drugi strani nas je Urad za preprečevanje pranja denarja prejšnji teden prepričeval o svoji izjemni uspešnosti. Število ničel, s katerimi so dokazovali svojo izvrstnost, je bilo vsekakor impresivno. A kaj, ko se nihče ne spominja niti enega odmevnega razkritega primera pranja denarja, v katerem bi nastopali ljudje z imeni in priimki. Je pa na tiskovni konferenci predstojnik Urada za preprečevanje pranja denarja opozoril ne neki drug pomemben detajl, ko se je razhudil nad odzivom policije na poročilo Greca (institucije Sveta Evrope) o antikorupcijskih mehanizmih v Sloveniji, češ da se poročila ne spodobi preverjati. Greco je med drugim namreč odkril, da v slovenski policiji obstajajo politični pritiski. Tako vsaj pravijo policisti. Anonimno seveda. In policija? Politični pritiski, kje pa? Direktor policije pravi, da česa podobnega pod zadnjimi ministri gotovo ni bilo. Zato so, kot je mogoče razbrati tudi iz opombe predstojnika Urada za preprečevanje pranja denarja, na ministrstvu menda zelo intenzivno začeli iskati policiste, ki širijo takšne laži. Za to se verjetno vedno najde dovolj energije.

Medtem tistih, ki so brutalno pretepli novinarja Večera, še vedno niso našli. A v Petkovem primeru se policijska služba za stike z javnostjo vsaj trudi dajati vtis izjemne zagnanosti. V primeru izginulega majorja Trohe se niso pripravljeni potruditi niti za to. Morda pa se bo na majorja, ki je opozarjal na izjemno necivilizirane prijeme visokih vojaških in političnih oseb, sčasoma le pozabilo. Tako kot se je po več kot letu skoraj povsem pozabilo na orožje, ki so ga neznanci ukradli iz postojnske vojašnice Slovenske vojske. Saj res? Koliko ga je že bilo? Sto oseminpetdeset kosov orožja (tudi pet ostrostrelnih pušk z optiko) in 18.000 kosov streliva. Preveč.

Nadzor v Sloveniji, ne le glede financ, očitno velja samo za majhne.