Groza

"Prebrala sem njegovo pismo. Nič novega. Tudi nobene grožnje ali bojazni ni v tem pisanju."
Zdenka Cerar, generalna državna tožilka, v Sobotni prilogi Dela

Ali generalna državna tožilka v Trohovem "pismu", o katerem govori zgornji citat, ni prebrala stavka: "Morda bom naslednji na vrsti jaz, morda vi. To so metode, ki ne sodijo v demokratični boj." - ali pa gre pri Trohi res skoraj vsem samo zato, da se nanj čim prej pozabi.

Kljub temu Trohe ne bomo pozabili tako kmalu. Mediji vendarle opravljajo svojo funkcijo. Tudi reviji blizu SDS, Mag in Demokracija. Čeprav iz njihovih člankov o izginotju majorja Trohe vejeta trud, kako preusmeriti pozornost z dejstva, da Trohe ni - pišejo o nekakšnih neidentificiranih prostitutkah, s katerimi naj bi bil, preden ga ni bilo več, pa o finančnih težavah - , ter hkrati napor, kako obraniti pred njegovimi obtožbami nekdanje morisovce. Ampak vse skupaj je nekako medlo. Kakor da je zadrega vendarle tu. In kakor da je zgodba prevelika, da bi jo lahko zamolčali.

Tudi drugi mediji so prizadevni. Že pred prejšnji teden se je na TVS pred kamero - snemana v hrbet - pojavila anonimna priča, ki naj bi videla Troho. Prešernega. Pili so kavo in viski. Novinar (zadolžen za novice z obrambnega ministrstva) je ob tem sam povzel, da naj bi se to zgodilo po dnevu, po katerem Trohe ni videl nihče. Da skratka Troha ni izginil. Zakaj anonimnost priče, sicer ni povsem jasno, jasno pa je, da priče novinar ni vprašal, niti kdaj naj bi Troho videl, niti kje, niti s kom in ob kakšni priložnosti. Še bolj zanimivo pa je, da je pozneje na policiji ista priča izpovedala, da je Troho sicer res videla, a preden je začel veljati za pogrešanega.

Skoraj hkrati s skrivnostno televizijsko pričo se je na več naslovih menda pojavilo tudi nekakšno pismo, katerega dikcija naj bi spominjala na tisto iz pisem majorja Trohe. Iste fraze, pa take reči. Slovenske novice so na podlagi tega seveda takoj objavile članek (podpisan samo z inicialkami), katerega poanta je bila, da je s Troho skoraj gotovo vse OK. In da se najverjetneje samo igra z živci vpletenih v afero. Kot da ne bi bilo povsem legitimno tudi drugačno sklepanje, da namreč tisti, ki so morebiti imeli kaj s Trohovim izginotjem, zdaj sami pišejo Trohova pisma. Anonimno seveda.

Nekaj dni pozneje je tudi na Mladino prispela ena od anonimk, ki se zadnje čase ukvarjajo s Trohovo usodo. Pismo brez naslova, s priloženo disketo, na kateri je bila kopija nekega drugega pisma, ki naj bi ga Troha pisal predsedniku Milanu Kučanu 13. decembra lani. In naj bi bilo, tako trdi anonimnež, oddano na pošto 18. decembra. Po navedbah iz anonimke naj bi bilo prav to njegovo zadnje pismo. S pozivom Kučanu, naj odstopi, ker državljanom ni zagotovil tistega, kar je obljubljal. Anonimka, ki je napisana zmedeno, se konča z nekakšno grožnjo, da pismo skorajda "moramo" objaviti.

Ali ni pravzaprav izredno nenavadno, da se je v zadnjih dneh količina informacij, ki naj bi dodatno osvetljevale Trohovo izginotje, dramatično povečala? Toliko bolj, ker imajo vse izpovedi anonimnežev skupno značilnost - ambicijo preusmeriti pozornost. Po eni strani z dejstva, da Trohe že 81 dni nihče ni videl, in po drugi z domneve, da je njegovo izginotje povezano s Trohovim razkrivanjem terorizma, s katerim naj bi se ukvarjali nekateri pripadniki Morisa. Kot da bi se kdo trudil zmanjšati pomen majorjevega izginotja in hkrati zabrisati sledi. Bi bila torej policija Trohi morda kaj bližje, če bi našla avtorje anonimk?

Glede na izjave generalne državne tožilke je že za to, da bi Troho malce bolj zavzeto iskali, malo možnosti. Sicer pa se po javnomnenjskih raziskavah tudi javnosti vse skupaj očitno ne zdi tako zelo hudo. Več kot polovica vprašanih v Mladinini anketi pred dvema tednoma za zadevo ali ni vedela ali pa o njej niso imeli nikakršnega mnenja. Je izginotje majorja, ki je svoje vojaške tovariše obtoževal terorizma, torej res tako zelo nepomembno?

Ravnanje politikov, od katerih si verjetno le redki lahko želijo odpiranja orožarskih zgodb, s katerimi so izpovedi Trohe neposredno povezane, pravzaprav ni presenetljivo. Stališče generalne državne tožilke je precej bolj nenavadno. Če seveda tožilstvo razumemo kot od politike neodvisno ustanovo. A kako razložiti hladnost javnosti? Ali gre res predvsem za strah, ki ga sproža že sama misel na to, da je politično nasilje v Sloveniji mogoče. Še več, da politično nasilje, ki se je konec koncev manifestiralo že v Depali vasi, lahko kulminira celo v fizično odstranjevanje "nevarnih" posameznikov.

Takšne misli seveda vzbujajo grozo. Ali bi si kdorkoli - razen nasilnikov - želel živeti v takšni državi? Zato bi bilo vsekakor najbolje, če bi se major Troha čudežno pojavil in osmešil vse, ki nas v zadnjih mesecih skrbi za njegovo usodo.