Sveti sporazum

Sklepanje mednarodnega sporazuma med Slovenijo in svetim sedežem stopa v svojo drugo fazo. Vladi je uspelo javnosti pokloniti "darilo" za veliko noč. Uspelo ji je sprejeti izhodišča za pogajanja o vsebini "vatikanskega sporazuma", in to kljub nasprotovanju enega od koalicijskih partnerjev.

Na vladni ravni je torej obveljalo, da je "vatikanski sporazum" ne le koristen, temveč tudi potreben. In to čimprej. Takšno naj bi bilo tudi večinsko razpoloženje javnosti. Mnogi si najbrž mislijo, samo da bo mir. Vsekakor je vsaj za zdaj referendum, s katerim je pred časom grozila ZLSD, out. Omenja ga samo Jelinčič. Kar je o.k., ne glede na rezultat, ki bi ga ta prinesel. Odločati o tem ali o kakšnem drugem mednarodnem sporazumu na referendumu bi bilo najbrž enako nesmiselno, kot je bilo pred časom odločanje o volilnem sistemu. Nianse v pravnih formulacijah pač niso nekaj, o čemer bi lahko meritorno sodili laiki. Edino, če se na referendumu ne bi odločali samo o tem, ali naj "vatikanski sporazum" Slovenija sploh sklene. In vendarle, ali ne gre navsezadnje predvsem za pogodbo z neko drugo državo? Čeprav s posebno, "sveto" državo, ki hoče čim več svoje svetosti vcepiti drugim državam. Enim uspešneje, drugim manj. To pa se javnosti vsekakor tiče. Težava je seveda, da je svetosti več vrst. Samo da druge nimajo svojih držav. In da je svetost rimskokatoliške vere v teh krajih še posebej čislana.

Razlogi za podpis sporazuma so tako zunanje- kot notranjepolitični. Sama sprejemljivost pa je predvsem odvisna od konkretne vsebine sporazuma. Ob tem se je LDS kot vodilna vladna stranka znova poskušala postaviti nekako na sredino in pristajanje na dolgotrajno "piljenje" ji je ob različnih pogledih do sporazuma znotraj stranke morda celo koristilo. Ravnanje dr. Janeza Drnovška pa tako ali tako ne bi smelo biti presenečenje, saj ga je napovedoval že pred volitvami. Za SLS + SKD je sprejetje sporazuma v tem mandatu najbrž samo eden od imperativov, če hoče računati na politično preživetje. Pa tudi Desusa najbrž sprejetje "vatikanskega sporazuma" ne stane nič, če le krivdo za morebitne napačne formulacije lahko pretežno prevzame LDS. Težave ima tako na prvi pogled predvsem ZLSD. Glasovala je proti sporazumu. A ostaja v vladi. Kljub temu da gre za kršitev koalicijske pogodbe. Tako je vsaj prepričan njihov pogajalec. Ob tem Borut Pahor poudarja, da po njihovem mnenju ustavno sodišče ne more "potrditi" takšnega sporazuma in s tem skoraj demonstrativno izstopa iz nadaljnjih pogajanj. A ZLSD še vedno vztraja v pogajalski skupini.

Vatikan, ki je sedaj na potezi, takšne nekonsistentnosti ne pozna. Kaj bo naredil? Bo sprejel težko pribarantane "zmehčane" člene predlaganega sporazuma? Ali bodo pogajanja znova prinesla "zaostrovanje" besedila? Po mnenju nekaterih, ki so spremljali spremembe, naj bi bili popravki za Vatikan odločno preveliki. S tem naj bi nekako računali tudi tisti v LDS, ki imajo do sporazuma nasploh zadržan odnos. In celo tisti, ki s popravki nikakor niso zadovoljni, si ne upajo trditi, da bo Vatikan besedilo sprejel. To je še toliko manj verjetno glede na odkrite ambicije cerkvenih mož, ki so se v zvezi s sporazumom oglašali v preteklih mesecih. Tudi nadškof dr. Franc Rode, ki je bil pretekli četrtek "vesel in hvaležen", je hkrati poudaril, da gre samo za izhodišče za pogajanja. Ob tem ni pozabil omeniti upanja, da bo že samo to "omililo politično klimo". Bo tako "pomirjena" tudi, ko se bodo pogajanja končala? In bo na vrsti ustavno sodišče.

Kako mila bi bila šele, če bi usklajeni sporazum ustavno sodišče "potrdilo" in bi nas pred ratifikacijo v državnem zboru čakala še slaba ponovitev politične klime, kakršno smo doživeli ob poskusih uzakonitve dvokrožnega večinskega volilnega sistema. Še posebej ker ambicije slovenske rimskokatoliške cerkve segajo precej prek "vatikanskega sporazuma". Novi, že napovedani mali "vatikanski sporazumi" naj bi obravnavali razna področja, od šolstva do denacionalizacije, ki bo gotovo do takrat, ko naj bi o njej dosegli sporazum, skoraj v celoti končana. Bi bila javnost do morebitnega sporazuma, ki bi uredil verski pouk v javnih šolah, še tako benevolentna, kot je do "vatikanskega sporazuma"? Ali pa bodo že napovedi ambicij rimskokatoliške cerkve, da s svojo svetostjo prežame vse pore, spet dosegle prav nasprotni učinek - okrepljeno nasprotovanje kakršnemukoli sporazumu.

Tudi temu, o katerem se bodo prava pogajanja zdaj šele začela. Tako se je odločila vlada. Kaj to pomeni za LDS, ki je nase prevzela praktično vso odgovornost, in kaj za ZLSD, ki je prepričana, da ve, kako bo razsodilo ustavno sodišče, bo v veliki meri odvisno prav od slednjega. In seveda od svetega sedeža, ki bi z radikalnimi popravki ponudbe najslabšo uslugo verjetno naredil prav slovenski rimskokatoliški cerkvi.