Tišina

"Poglejte, kdaj so se pričele komplikacije. Takrat, ko so ljudje pričeli prihajati iz svojih okolij in pričeli delati gnoj v drugih okoljih."

Dr. Primož Lampič, v Mladini

Dr. Primož Lampič je to in še nekaj podobno globokih misli povedal prejšnji teden v Mladini, potem ko je zavrnil povabilo iz Beograda, kjer bi lahko predstavil "svojo" razstavo Akt na Slovenskem. Lampič ni le kustos omenjene razstave. Je tudi kustos Arhitekturnega muzeja in predvsem profesor zgodovine fotografije na katedri za umetnostno zgodovino filozofske fakultete v Ljubljani.

Kljub temu nihče ni rekel ničesar. Vsaj ne javno. Ne rektor univerze ne dekan filozofske fakultete. Univerza je pač avtonomna in mediji jih niso vprašali, kako ocenjujejo "ideje" svojega sodelavca. Ampak govorili so vsaj med seboj, na univerzi. Profesorji in študentje. Pa sodelavci z Arhitekturnega muzeja. Vendar tudi njih mediji niso vprašali ničesar. Molčali so. Tako kot tisti, ki z Lampičem neposredno nimajo nič. Molčale so vse skupine civilne družbe. Čeprav bi lahko morda v skrajni konsekvenci Lampičeve besede razumeli tudi kot spodbujanje "rasne" nestrpnosti. Molčali so celo tisti, ki se razburjajo, da lahko v Mladini svoje povejo tudi nestrpni. Kakor da je bolje, če se o teh stvareh sploh ne govori.

Lampičeva zgodba ima nenavadno trdo jedro. To, da Slovenec Lampič ne mara ničesar Tujega, je samo njen, pričakovan začetek. Zadeva se dodatno radikalizira v trenutku, ko Slovenec Lampič ne pristane niti na to, da bi karkoli "Slovenskega" šlo na Tuje. Popolna avtarkija. Kar je najbrž preveč bizarno celo za povprečne nedeljske šoviniste. Če ne tudi za marsikaterega hardkorovca. Čemu torej popolna ignoranca, ki je na prvi pogled nerazumljiva? Je vse skupaj samo preveč bizarno ali pa gre vendarle za to, da je razmišljanje o južnjakih, podobno Lampičevemu, v Sloveniji tako zelo razširjeno, da simptom šovinizma sploh ne more delovati kot škandal? Če "Lampiča" nihče ne bi opazil, se morda sploh ni zgodil. Spet bi bilo vse kul - politično korektno, kljub tihi množici tistih, ki ljudi delijo na slabše in boljše glede na to, od kod prihajajo. So mediji to zaznali nekako instiktivno? Konec koncev je to poleg oportunizma tudi znak njihove marketinške profesionalnosti. Kakor koli, vsaj do petka "primer Lampič" za medije ni obstajal. Popolna ignoranca. Pritisk javnosti, ki naj bi opravljal svojo pričakovano funkcijo opozarjanja na "šit", je preprosto odpovedal. Kar ni ravno najbolj primerljivo z običaji v kakšnih drugih državah, ki jih za zgled radi jemljejo tisti še posebej "zavedni" Slovenci, na primer z Nemčijo. Bi nemški mediji molčali?

V Sloveniji je duh zamolčevanja očitno nekakšna tradicija. Kakor da je treba neprijetnosti čim prej pozabiti, ker je to doumljeno kot nujni pogoj za znosno "sožitje" v prostoru, kjer se skoraj vsi poznajo in morajo vsaj navzven za normalno socialno delovanje ostati nedolžni. Kljub temu da je povsem jasno, da si mora odgovornost za škodo, ki nastaja z zamolčanjem stvari, ki niso v javnem interesu, javnost pripisati sama sebi. Ampak to so kot kaže prešibki argumenti proti modrosti pregovora: če hočeš živeti v miru, poslušaj, glej in molči. Slednje seveda velja tako za tujce kot za domorodce. Samo da za ene to pomeni molčanje o svojih ambicijah, ki niso v skladu s "Slovenskostjo". O svojih šolah, pa o svojih mediji in celo o svojih verskih obeležjih, na primer o džamijah. Za druge pa muko ob zamolčevanju svojih notranjih občutkov skoraj Nadčloveškosti, ki se seveda meša z manjvrednostnimi kompleksi ter strahovi pred skoraj vsem, kar je Tuje. Tistih, ki ne molčijo, je pravzaprav zelo malo.

Nekateri, ki težave z nestrpnostjo pogosto doživljajo na svoji koži, so Lampičev eksces komentirali, češ mož si zasluži medaljo za pogum - konec koncev je samo izrekel to, česar si mnogi ne upajo. Molk se pač lepo sklada z lastnostmi radikalcev, ki svoje misli ponavadi odkrito predstavljajo samo majhnim skupinam somišljenikov, tistih, ki na njih pristajajo brez vprašanj po argumentaciji. Razumno argumentirati razloge za svoje predsodke pač nikoli ni bilo lahko. Nastop v javnosti - ali kot sprva pri Lampiču v mednarodni korespondenci - pa predpostavlja možnost polemike, ki zahteva prav argumentacijo.

Če odziva na skrajno šovinistične poteze in izjave ni, lahko to pomeni samo odobravanje, še posebej če molk traja predolgo. Zato se zdi neizbežno, da bodo Lampičevi somišljeniki ob tišini, ki spremlja njegove besede, dobili krila. Še posebej, ker gre tako rekoč za intelektualca "par excellence" - profesorja na univerzi.