Simbolni spopad

Zakon, ki omogoča umetno oploditev samskim ženskam, tudi tistim, ki bi sicer lahko zanosile po naravni poti, in omogoča "uvoz spolnih celic" brez jamstva o sledljivosti darovalcev, gre na referendum. Odnos do reprodukcije in do pravic manjšine bo tudi v Sloveniji postal simbolna točka prepoznavanja levice in desnice.

Sprejem zakona je odprl mnoga vprašanja vrednostnega sistema, kot radi poudarjajo pobudniki referenduma. Po njihovem je "nravni red", da ima par, moški in ženska, skupaj otroke. Vse drugo je pravzaprav nenravno. Potem pridejo na vrsto pomisleki o otrocih kot terapiji za ženske, pa o neznanih očetih, vse do rasnih vprašanj, ki jih menda omogoča nesledljivost darovalcev. Ob tem ni nepomembno, da so branilci "nravnega reda" prepričani, da s tem zakonom ženske pravzaprav postajajo "bolj enakopravne". Ali ni sklicevanje na pravice otrok, kljub temu da naj bi primernost za starševstvo ocenjevala posebna komisija, samo sprenevedanje? Pravice ne izgubljajo še nespočeti otroci, ampak moški, ki v območju zakona nastopajo zgolj kot anonimni darovalci semena. Strah, da ženske moških sploh ne bi več potrebovale, sicer ni bil izrečen, a kot da je ves čas prisoten. V boju za pravico otroka, da živi v "normalni" družini, se eksponirajo tako rekoč izključno moški. Ženske ostajajo v ozadju.

Vse seveda ni tako preprosto. O zakonu so imeli pomisleke mnogi. Tudi komisija za medicinsko etiko, pa pravniki in zdravniška zbornica. Kar je normalno. Nikjer na svetu se podobni zakoni, o katerih hočejo razpravljati tako rekoč vsi in o katerih imajo vsi tudi svoje mnenje, ne sprejemajo brez nasprotujočih si mnenj. Okrog njih pa mora na koncu obstajati dovolj širok konsenz. Problem sprejemanja zakona po hitrem postopku je, da je debato, ki šele lahko vzpostavi takšen konsenz v javnosti, reduciral tako rekoč na minimum in prav s tem sta LDS in ZLSD naredili največjo uslugo nasprotnikom. No, z razpisom referenduma se bo vse to spremenilo. Vprašanji pravic žensk in pravic otroka sta elitni politični temi. In o čem naj bi se govorilo? Debata, ki jo diktira desnica, naj bi temeljila na predpostavki, da je treba otroku zagotoviti primerne psihološke, socialne in materialne življenjske razmere ter da je na prvem mestu interes otroka in ne interes morebitne matere. To seveda predpostavlja, da mora najprej nekdo definirati interes nespočetega otroka.

Razpravljavcev ne primanjkuje, pozicije pa so predvidljive. Na skrajni desni so tisti, ki so prepričani, da lahko otroka "vzgaja" samo poročen heteroseksualen par. Na levi pa tisti, ki so prepričani, da je oblika družine, katere center je heteroseksualen par, zgolj prevladujoča družbena konvencija in lahko samska mati enakovredno skrbi za otroka. Ob tem je morda nenavadno, da pravici samskih žensk do umetne oploditve nasprotujejo tisti, na primer poslanec SDS France Cukjati, ki so odraščali brez očeta. Ali nikomur ne želijo "ponovitve" svoje usode? So res tako zelo nezadovoljni sami s sabo? A tudi če bi bilo to res, bi bilo to že dovolj za razmišljanje, ki predpostavlja, da je za človeka bolje, če ne obstaja, kot da bi moral odraščati v ne ravno "optimalnih" okoliščinah. In kdo bo definiral te optimalne okoliščine? Poslanke in poslanci? Logika pobudnikov referenduma v resnici govori o tem, da bi morala država otroka najprej zaščititi pred tem, da se sploh rodi. Če bi moral "trpeti" življenje s samsko materjo, ga je bolje prikrajšati tudi za vse lepe trenutke, ki bi jih morebiti kljub temu lahko doživel.

A tu se težave z zakonom še ne končajo. Tukaj je še pravica otroka do identitete, ki naj bi jo onemogočala možnost anonimnosti darovalca semena. Najbrž realno zaskrbljenost glede morebitnih dednih bolezni darovalca v skrajni obliki spremljajo rasistični predsodki o uvozu "tujega" semena. Do skrajnosti pa se moralno-etične dileme zaostrijo v primeru oploditve z darovanim jajčecem in semenom. Gre v tem primeru pravzaprav za posvojitev? In ali ni torej v imenu enakopravnosti treba pravico do posvojitve priznati tudi samskemu moškemu? Kot da ni dovolj, da zakon omogoča materinstvo samskim ženskam. V perspektivi zakon odpira možnost posvojitve homoseksualnim parom. To je vsekakor dovolj, da se na desni pojavi skrajen argument o pedofilu, ki bo otroka posvojil za zadovoljitev svojih spolnih potreb. In že je tu strašljiva podoba do skrajnosti izprijene družbe, brez vsakršnih družinskih vrednot.

Podoben zakon, kakršnega je pred kratkim sprejel državni zbor, imajo na Nizozemskem. A to je dežela, ki slovi tudi po tem, da je legalizirala evtanazijo in da že desetletja goji permisiven odnos do mehkih drog in prostitucije. Dežela, ki je sicer morda vzor nekaterih slovenskih liberalcev. Vendar je večini prebivalcev Slovenije najbrž precej bolj oddaljena kot denimo Švica, ki dovoljuje umetno oploditev samo zakonskim parom. Na referendumu se torej ne bomo odločali samo o pravici do izbire po mnenju nekaterih zanemarljive manjšine, ampak tudi o zakonu, ki, kot pravi desnica, bistveno vpliva na oblikovanje "vrednostnega sistema".

Izid referenduma bo zato eden od empiričnih odgovorov na vprašanje, kako realen je strah konzervativcev, da se bo Slovenija, "ta otok ateizma", v prihodnosti še bolj "liberalizirala".