Tranzicijski doktorat

Doktorat, ki ga je predsednik republike Milan Kučan dobil na univerzi v Clevelandu, je hudo razburil nekatere med ameriškimi Slovenci, "pomladno" desnico v Sloveniji in očitno še posebej tudi slovensko rimskokatoliško cerkev.

Čeprav bi lahko bil častni doktorat za javno upravo predsedniku republike čast, ki ji ne bi nasprotoval tako rekoč nihče - tako kot denimo pred leti nihče ni problematiziral tega, da je dobil papeževo odlikovanje -, je doktorat prejšnji teden postal skorajda nekakšna mora. Zakaj? Okoliščine to vsaj delno pojasnjujejo. Kučanu je pred leti doktorat že podelila neka obskurna ameriška "univerza", kar je bilo zaradi odziva javnosti vsekakor nerodno. Poleg tega sta svoje gotovo prispevala hkratna podelitev še štirih doktoratov na mali univerzi, kar za nekatere morda ni bilo dovolj glamurozno, in seveda dejstvo, da Kučanu od obisku ZDA roke ni stisnil predsednik Bush. Še posebej v letu, ko si slovenska politična elita obeta vsaj napoved vstopa v Nato, je to gotovo neuspeh za vso diplomacijo, ki pa bo ob spektakularnosti napovedanega srečanja Putin - Bush v Ljubljani kmalu pozabljena.

Zadrego je bilo čutiti celo v Delu, ki je poročila iz Clevelanda objavljalo kar na zadnji strani. Medtem ko je Družina nekoliko nepričakovano dogodku posvetila uvodnik, kjer je spomnila, da je bil Kučan zadnji predsednik komunistične partije in da se tudi po njegovi zaslugi odnosi med cerkvijo in državo vse do danes niso izboljšali. V besedah je bilo čutiti popolno enotnost z argumenti, ki so jih navajali tisti ameriški Slovenci, ki so nasprotovali podelitvi doktorata. Kučan naj tako nikoli ne bi javno pokazal, da je prekinil s "komunistično partijo", ali obžaloval, da je bil predsednik stranke, ki je "storila veliko hudega". Po namigih v Magu in Demokraciji, pa naj bi šlo pri vsej zadevi za nekakšno "zaroto", saj naj bi za podelitev doktorata lobiral dr. Karel Bonutti, veleposlanik pri svetem sedežu (slovenska RKC naj bi njegovemu imenovanju nasprotovala, a je po posredovanju iz Vatikana popustila), ameriški Slovenec in hkrati tudi bivši predavatelj na univerzi v Clevelandu.

Predlagatelj podelitve "clevelandskega doktorata" sicer ni bil dr. Bonutti, seveda pa v Clevelandu živi precej Slovencev, katerih predniki so se tja izselili že pred drugo svetovno vojno. Kot je precej tudi tistih, ki so v ZDA zbežali pred komunističnim nasiljem po drugi svetovni vojni, in v Kučanu nikakor ne vidijo nekoga, ki je spodbujal "... večstrankarski sistem, svobodni tržni sistem, neodvisno sodstvo in pravno državo ...", kot pravi obrazložitev doktorata, ampak mu v prvi vrsti očitajo "bližino" Ivana Matije Mačka in Mitje Ribičiča - glas tragične usode žrtev povojnega nasilja. Protestniki so proti podelitvi doktorata protestirali in jo hoteli s "protilobiranjem" preprečiti.

Da podobno kot vodstvo slovenske rimskokatoliške cerkve in prava "pomladna" desnica, v Milanu Kučanu, niti v trenutkih benevolence, ne morejo videti tudi glavnega antagonista Miloševićevi viziji razvoja "demokratičnosti" v času razpadanja Jugoslavije oziroma branilca slovenske demokratične opozicije pred socrealističnimi ambicijami takratnih jugoslovanskih hardlinerjev, seveda ne preseneča več. Reakcije na sprejem samo ponovno pričajo, da "slovenska pomlad" v Kučanu še vedno predvsem vidi "nekaj več" kot le predsednika republike - tako rekoč simbolnega nasprotnika "prave demokracije". Bo torej po koncu Kučanovega mandata vse drugače? Se bo takrat končno končala tranzicija? Ali pa nas potem čaka še tako imenovano obdobje Kučana po Kučanu? Že samo strah pred tem gotovo potencira "pomladne" odzive na vse, kar se dotika osebe sedanjega predsednika republike.

Vse to že sedaj napoveduje ne pretirano dolgočasne predsedniške volitve leta 2002. Strahovi, ki naj bi jih evocirala "Kučanova večnost", bi se lahko, kot kaže, učinkovito razblinili samo v primeru, da bi prihodnji predsednik republike prihajal iz vrst "neomadeževanih". Težava je, da za zdaj najverjetnejši favorit za to mesto, dr. Janez Drnovšek, to vsekakor ni. Kar ve vsaj SDS, ki je pred leti rada poudarjala, kako je kot predsednik predsedstva SFRJ podpisal odlok o uvedbi izrednih razmer na Kosovu. So se tudi zato v zadnjem času z desne začeli pogosteje pojavljati namigi o resnosti Drnovškove bolezni? Kakorkoli, videti je, da se je izbiranje "pomladnega" kandidata že začelo. Peter Jambrek sicer v nekem drugem kontekstu omenja Rudija Šeliga. In vendar, ali ne bi za prekinitev kontinuitete, tudi če Drnovšek ne bi kandidiral, "pomlad" potrebovala bolj "politično" osebnost?

Ob vsem tem je še najbolj protislovno, da Janez Janša v Slovenskih novicah trdi, da ga osebno kandidatura ne zanima, glede na protokolarno naravo funkcije.