Počasi čez planke

Kako zapleteni so odnosi do tujcev in še posebej do njihove lastnine, postane jasno, ko se zaradi njih spopadejo domorodci. V Sloveniji v zadnjih tednih ob tem, zanimivo, ni šlo za usodo "ilegalcev" in njihove lastnine, čeprav je bila naša dežela prav te dni tudi zato uvrščena v letno poročilo Amnesty International. Vprašanje številka ena je bilo, v kolikšni meri bodo tujci udeleženi pri privatizaciji slovenskih bank. Enem zadnjih in ključnih projektov tranzicijskega lastninjenja.

Tako pomembnem, da se je ponovno začelo govoriti celo o nekakšnem "narodnogospodarskem interesu". Eni so poudarjali, da takšen interes zahteva ohranitev ene od velikih bank v "slovenskih" rokah, drugi, da tak interes najbolje varujejo dobre banke, ne glede na to, kdo je njihov lastnik. Še posebej nepričakovana je bila podoba "koalicij", ki so se ob tem oblikovale. Na eni strani so bili oziroma so še vedno ZLSD in SLS + SKD, na drugi LDS, Nova Slovenija in SDS. V "veliko igro" pa sta se neposredno vključila tudi predsednik republike Milan Kučan in bivši guverner dr. France Arhar. Presenetljivo, na isti strani. Osrednje vprašanje je bilo seveda, ali naj tisti (tujec), ki bi kupil ponujeni delež, dobi predkupno pravico tudi do nakupa večinskega deleža. Oziroma ali naj se ta delež ponudi v nakup "slovenskim" finančnim inštitucijam, predvsem zavarovalnicam, ter tako skupaj z državnim dčležem ohrani večinsko "slovensko" lastništvo NLB. Argumente za in proti takšni rešitvi sta še najbolje pojasnila "bančnika" dr. Andrej Bajuk in dr. France Arhar.

Za Bajuka je predlog o ponudbi nakupa "slovenskim" finančnim inštitucijam povsem nesprejemljiv, ker bi tako lastniki banke postali kreditojemalci, kar bi menda neizbežno pripeljalo do slabe bančne politike. Medtem ko je Arhar na to odgovarjal, da je takšna prepletenost v majhni ekonomiji, nekaj, čemur se poravzaprav ne da izogniti. Poleg tega pa je navedel še bližnji primer velike ekonomije, v kateri so prav "nemške" zavarovalnice največje lastnice "nemških" bank. Dovolj prepričljivo, še posebej, ker Arhar argumentu potrebe po dobrih bankah, ne glede na lastništvo, nasproti ne postavlja iracionalnosti "krvi in zemlje", temveč argument o tem, da so samo dovolj velikim bankam neposredno dostopne nekatere pomembne finančne informacije. Bodo te v združeni Evropi postale "nacionalno" nepomembne? Oziroma, bo nepomembno tudi to, od kod prihajajo lastniki? Vsaj za zdaj to, kljub uvedbi evra, temu še vedno ni tako.

Odnos do odprodaje državnih deležev "tujcem" povsod še vedno označuje eno pomembnejših ločnic med liberalno in konservativno politiko. Kako torej pojasniti na prvi pogled nenavadna politična zavezništva v Sloveniji? Z neprofilirano politično sceno? S tem, da so LDS, NSI in SDS pravzaprav liberalci, ZLSD in SDS + SKD pa konservativci? Razlaga se vendarle zdi mnogo bolj preprosta. Cilj vseh je seveda enak. Vsi si želijo dobre, privatizirane banke. Vendar pri tem, kot je videti, LDS predvsem zanima, kako s kupnino pokriti stroške sanacije, motiv "pomladne" opozicije pa je najbrž predvsem preprečiti privatizacijo, ki bi dodatno okrepila "slovenske" tranzicijske elite, ki bi prek "svojih" podjetij edine morda lahko sodelovale pri nakupu NLB. Je za pravega "pomladnika" sploh mogoča večja groza? Tudi zaradi tega se zdi, da bi se stališče "pomladnikov" do privatizacije bank, v primeru, da bi zmagali na volitvah in bi obvladovali "slovenske" finančne inštitucije, hitro spremenilo. A kako potem pojasniti stališče LDS? Odgovor se najbrž vsaj delno skriva v nerealnosti ambicij ZLSD in SLS + SKD, ki si je v zadnjih letih očitno vendarle ustvarila tudi "svoje" tranzicijske elite, saj nakup NLB nikakor ne bo poceni. O tem vsekakor priča jo pogajanja o odstotkih, ki naj bi jih ponudili v odkup posameznim tipom kupcev.

Trenutna zavezništva se tako kažejo kot precej nezanesljiva. Hkrati pa ponovno izpostavljajo šibkost opozicije, ki jo je čišča na Janševem kongresu dodatno oslabila. Je tudi to eden od razlogov za "pomladno" približevanje Drnovšku? V preteklem tednu so se tako kar nekajkrat pojavili namigi na možnost spremembe vladne koalicije. V "svoji" Demokraciji pa je vodja SDS povedal celo nekaj takega, kot češ da je bil obračun s Hvalico potreben zaradi profiliranja sredinske politike SDS. Za uspeh se je bilo pač ponovno najprej treba znebiti "tujca" v svojih vrstah. Gesta, ki pove o politiki SDS mnogo več od vseh njenih deklaracij in ob kateri je sodelovanje z LDS, ne da bi to pustilo globoke sledi v podobi liberalcev, nemogoče. Slednje sicer velja predvsem za SDS. Ravnanja Nove Slovenije in dr. Andreja Bajuka so dovolj drugačna, čeprav je res, da se preprosto ne zmore niti za milimeter odlepiti od sence velikega "pomladnega" vodje.

Kakor koli, na koncu bodo tudi ta, ne ravno pregledna razmerja prinesla nekakšno kompromisno rešitev, ki jo bodo definirale predvsem meje možnega.