Politično orožje

Državni zbor spet "pušča". S seje komisije za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb je pricurljalo, da je pred prvomajskimi prazniki Sova obrambnemu ministrstvu "vrnila" nekaj kosov "postojnskega orožja. In kaj potem? Skoraj nič. Čeprav je prva informacija v Dnevniku hkrati govorila tudi o dvomih, da je Sova orožje odkupila od preprodajalcev v Sloveniji, kar bi bilo protizakonito.

A zgodba ima precej še skrivnostnejših in mnogo zanimivejših podrobnosti. Orožje, za Slovenijo zelo velika količina, je bilo ukradeno konec leta 1999 iz vojašnice v Postojni. Podvig je bil tako drzen, da nihče že takoj po kraji ni dvomil, da gre za akcijo, ki jo je lahko izpeljala samo dobro organizirana skupina ob pomoči insiderja. Primer sta prevzela tožilstvo v Kopru in kriminalistična služba, z njim pa sta se, kot se je izkazalo sedaj, ukvarjala tudi Sova in OVS. Preiskava do pomladi oziroma začetka poletja 2000 ni napredovala. Potem pa je Sovi menda uspelo v dveh rundah odkupiti nekaj kosov ukradenega orožja. O tem sta bila obveščena takratni šef policije in kriminalistična služba. Ampak zgodilo se ni nič dramatičnega. Preiskava je pač tekla naprej. Čeprav je bilo še posebej po zamenjavi vlade in policijskega vrha videti, da vse skupaj stoji. Ni pa se premaknilo niti pri tožilstvu, ki bi o tem, da je Sova odkupila del orožja, moralo biti obveščeno, saj je prav njegova naloga usmerjati preiskavo. Vse do konca lanskega leta, ko je bil primer, po ponovni zamenjavi vlade, predan posebni tožilski skupini.

Od konca lanskega leta je torej tudi državnim organom jasno, da gre za zadevo, v katero je vpleten organiziran kriminal. Že to, da je do tega spoznanja prišlo tako pozno, kaže, da tožilstvo ni usmerjalo preiskave. Vprašanje je celo, ali je bilo sploh obveščeno o odkritjih Sove in seveda o "neodkritjih" kriminalistične službe. Slednja vsekakor, kljub informacijam, ki jih je pridobila celo iz obveščevalne službe, še vedno menda nima niti osumljencev. Nedemantirane navedbe pa govorijo celo o tem, da naj bi imeli kriminalisti priložnost odkupiti še nekaj "postojnskega orožja", vendar tega niso storili. Zakaj? Je takšno ravnanje sploh mogoče razumno pojasniti? Najbrž ne. In ne nazadnje, kako to, da je Sova orožje, ki ga je od preprodajalcev odkupila že pred kakšnim letom, menda zaradi tega, ker ga policija ni hotela, šele sedaj predala obrambnemu ministrstvu? Vsekakor dovolj indicev, ki govorijo o tem, da gre tudi za politično zadevo. Sicer pa, le kako tako velika kraja iz vojašnice ne bi bila politična zadeva? Konec koncev tudi zaradi tega, ker jasno ilustrira nesposobnost Slovenske vojske, ki še vedno pogreša enega od svojih majorjev.

Zmeda med raznimi nivoji "preiskav" seveda priča tudi o tem, da nesposobnost oziroma neorganiziranost ni omejena samo na vojsko, ampak zadeva v tem primeru vse vpletene inštitucije. Ali pa gre za namerno neorganiziranost, katere namen je, da se zgodi čim manj? Interes, ki bi moral segati vse do vrha. Po vseh informacijah, ki so bile objavljene prejšnji teden, pristojnim pa so znane že dlje časa, se namreč zdi, da je glede na zamejenost polj delovanja posameznih inštitucij (kriminalistov, tožilstva, Sove in OVS) pravi organ za pretok informacij o primeru, kot je postojnsko orožje, pravzaprav Svet za nacionalno varnost. Konec koncev naj bi šlo za to, da organizirani kriminal iz vojašnic krade orožje. Glede na Sovine izjave pa bi se dalo sklepati celo, da je pri kraji sodeloval kdo iz Slovenske vojske. Predsednik vlade in predsednik Sveta za nacionalno varnost je dr. Janez Drnovšek. Se bo moral na koncu namesto s koordiniranjem Sveta, ki bi olajšalo preiskavo, ukvarjati z afero, ki bi jo povzročila ugotovitev, da je Sova svojo dejavnost opravljala na ozemlju Slovenije?

Ob "pricurljanju" v javnost je bilo najbolj izpostavljeno prav to vprašanje. Je tiste, ki so informacijo spustili, vodila skrb za zakonitost delovanja Sove? Ker je vse skupaj hitro potihnilo, čeprav gre za visoko donosno politično "tržno nišo", je moral biti motiv verjetno nekje drugje. V veselju novinarjev gotovo ne. Ali je šlo torej res za to, da se z opozorilom na ravnanje Sove oteži preiskava, ki je, kot kaže, po dolgem času vendarle nekako stekla? Ker je moral biti vir vsaj posredno v državnem zboru, se takšna možnost zdi skoraj neverjetna. Vendar to ni edino, kar vzbuja nelagodje. Že samo kronologija preiskave vzbuja sum, da jo v veliki meri vodijo politični interesi. Kdaj je Sova kriminalistom predala informacijo o odkupu? Je res, da kriminalisti niso odkupili preostanka orožja, čeprav so ga zasledili na črnem trgu? Je bilo o tem obveščeno tožilstvo? Zakaj je posebna tožilska skupina primer prevzela šele skoraj leto po tem, ko je bilo orožje ukradeno? Kakšni so bili razlogi za to, da ga je sploh prevzela? Ne na policiji ne na tožilstvu ne odgovarjajo na vprašanja. V interesu preiskave.

V interesu preiskave pa sta seveda tudi zanimanje in pritisk javnosti. In že zato je dobro, da je informacija o "Sovinem orožju" zašla iz sejne sobe komisije za nazor vohunov. Morda bi jih morali parlamentarci vprašati tudi, če vedo kaj o Trohi.