Vrnitev

Ladislav Troha je živ. Kar je vsekakor več kot kul. Ampak javnost je to pričakala skoraj z razočaranjem. Se je ugrabil sam? Če ne, kako to, da so ga izpustili živega? Dva dneva pred dnevom državnosti. So ugrabitelji lahko tako prepričani, da se jim ne bo nič zgodilo, in so ga pustili živega? In zakaj bi se sploh ugrabil sam?

Vprašanje, kdo bi lahko sploh bili ugrabitelji, ostaja skrivnost tudi po Trohovi vrnitvi. Če se ni samo skril, za kar bi vsekakor tudi potreboval pomoč, bi morali biti njegovi ugrabitelji izjemno dobro organizirani. In imeti bi morali kar precej denarja, da bi večmesečno ugrabitev sploh lahko izpeljali. Osebni interes najbrž ne bi bil dovolj, saj bi v tem primeru, tudi če bi molčali, obstajala dovolj velika možnost, da bi jih Troha prepoznal. Še posebej, če bi šlo za njegove bivše kolege iz Morisa. Troha sedaj pravi, da se mu zdi celo bolj verjetno, da so ga ugrabili "politični nasprotniki" pripadnikov nekdanjega Morisa, ki jih je nekaj dni po ugrabitvi v Večeru obtožil, da so podtaknili bombo pod avtomobil Zmaga Jelinčiča. Poleg tega je kot pogoj za pogovor v Mladini zahteval objavo dveh pisem Milanu Kučanu, ki ju je prav tako napisal pred ugrabitvijo. Sicer pa naj bi motiv najbrž tako ali tako imeli vsi, ki so kot negativni liki nastopali v njegovi knjigi. Vsekakor dosledno razmišljanje. Čeprav je po drugi strani res, da samo nekaterim iz knjige neposredno grozi kriminalistična preiskava, ki bi jo policija morala začeti potem, ko je Troha ovrgel alibi domnevnih podtikovalcev bombe. Ampak to je storil šele prejšnji teden. Kakšen naj bi bil potem sploh motiv "bombašev" za ugrabitev? Edino, kar jim gre v situaciji, ki je nastala po Trohovi vrnitvi, na roko, je dovolj široko prepričanje javnosti, da Troha ni več kredibilen. Konec koncev mu le redki verjamejo, da je bil sploh ugrabljen.

Tudi zato bi bilo izjemno pomembno vedeti, kaj se je v resnici zgodilo. Ugrabitev s političnimi motivi ali samougrabitev, kar bi bilo pravzaprav veliko olajšanje? Je tudi zato "javnost" ob Trohovi vrnitvi reagirala tako, kot je, in je videti, kot da si želi predvsem pozabiti na neprijetna vprašanja? Čas pač mine in z njim ostrina neprijetnih dogodkov. Tako kot mineva to, da denimo policija še vedno ni našla tistih, ki so pretepli novinarja Večera Mira Petka, čeprav jim je bila menda tesno na sledi že pred časom. In to, da še vedno, celo kljub pomoči Sove, ni našla tatov "postojnskega orožja", čeprav je od kraje minilo že kakšno leto in pol. Se lahko tudi v Trohovem primeru zgodi, da policija še zelo zelo dolgo ne bo ugotovila ničesar? To bi najbrž neizbežno pomenilo, da bi sčasoma pozabili tudi na Troho. Imeli bi sicer še en dokaz o neučinkovitosti policije in tožilstva ter utrjen občutek, da v Sloveniji dobro organizirani pretepači, bombaši, tatovi in ugrabitelji lahko mirno opravljajo svoje posle. A hkrati bi se policija in tožilstvo gotovo še naprej brezbrižno hvalila s svojo učinkovitostjo, čeprav je vsaj v vseh zgoraj omenjenih primerih več kot očitno ni. Karkoli se je že zgodilo s Troho, dejstvo je, da je bil major slovenske vojske pogrešan več kot pet mesecev in da ne policija ne tožilstvo nista imela najmanjšega pojma, kje je. Še manj pa se državnim organom, kot je videti, sanja, kdo bi lahko bili njegovi ugrabitelji.

Še bolj nenavadno je bilo obnašanje medijev. Vse je bilo jasno že vnaprej. Skoraj vsi mediji, vključno s tako imenovanimi "pomladnimi", so Troho praktično takoj razglasili za ne povsem prisebnega. Nihče ni niti pomislil, da to najbrž potencialnemu samougrabitelju ne bi ravno pomagalo pri izvedbi uspešne ugrabitve. Kaj šele, da bi upoštevali, kakšne posledice lahko pusti na človeku več mesecev izolacije, čeprav Troha pravzaprav deluje zelo zbrano. V svoji zavzetosti pri iskanju indicev, da se je major v resnici ugrabil sam, so novinarji družno označili za sumljive celo njegove besede tistim, ki so ga našli, naj ga pustijo pri miru, dokler ne pridejo kriminalisti, čeprav bi bilo za vojaka najbrž precej bolj sumljivo, če tega ne bi storil. Postriženi nohti so argument, ki ga Troha zlahka ovrže s trditvijo, da mu jih je postrigla medicinska sestra v bolnici. Pa tudi poznavanje poročanja medijev o njegovem izginotju ni ravno najtrdnejši argument proti Trohovim trditvam, da je bil ugrabljen. Najbolj nenavadno pa je bilo poročilo TVS o tem, da naj bi Troho videli v okolici kraja, kjer je bil najden, že prejšnji večer. Kot da takšne priče ne bi mogli podtakniti ugrabitelji sami. Še sploh, ker jo je našel novinar, ki je že pred nekaj meseci pred kamere pripeljal anonimneža in mu v usta položil trditev, da je Troho videl potem, ko je slednji že veljal za pogrešanega, pozneje pa se je izkazalo, da priča Trohe takrat sploh ni videla. TVS o svoji manipulaciji ni nikoli poročala.

Vprašanja ob vrnitvi majorja Trohe so vsekakor zapletena. A ob njih sta po drugi strani povsem očitni nesposobnost policije in tožilstva ter nezmožnost večine medijev, da ne bi poročali predvsem na podlagi vnaprejšnjih sodb. Oboje velja tudi v primeru, če bi se morda na koncu izkazalo, da se je major Ladislav Troha ugrabil sam.