Vladna zmeda

Premier dr. Janez Drnovšek je presenetil in bil presenečen. Ministri, ki so se odločili vračati cerkveno premoženje oziroma ga ne vračati, so to menda počeli na svojo roko. Ampak Drnovšek se niti ne jezi. Kljub temu da jim je menda dal povsem drugačna navodila.

Samo nekaj dni prej je bilo premierovo reakcijo na odločitev kmetijskega ministra Francija Buta, da država vrne del pokljuških gozdov rimskokatoliški cerkvi v naravi, mogoče razumeti le kot odobravanje. Kabinet predsednika vlade je po negodovanju ZLSD objavil le sporočilo za javnost, v katerem se je zavzel za spoštovanje zakonov in odločb ustavnega sodišča, ki se nanašajo na vračanje cerkvenega premoženja. Na Butove trditve, da gre za usklajeno vladno odločitev, ni bilo s strani predsednika vlade nikakršnega odziva. Nezadovoljni so bili poleg ZLSD sicer tudi nekateri v LDS, celo minister za okolje in prostor. Ampak za premiera se ni zgodilo nič bistvenega. Vsaj ne takoj. Vendar ZLSD ni mirovala in "protiudarec" je bil kljub vsemu hiter, vsekakor hitrejši od predsednika vlade. Ministrica za kulturo Andreja Rihter se je odločila, da blejskega otoka cerkvi nikakor ne vrne v naravi.

Kaj sedaj? Očitno je, da zadeve na vladni ravni nikakor niso bile usklajene. Oziroma da je bila edina stvar, ki je bila usklajena, načelno in samoumevno "navodilo" predsednika vlade, da je treba ravnati po zakonu. Kar bi bilo seveda O.K. in tudi dovolj, če si zakonov, ki se nanašajo na praktično identične pravne situacije, ministri ne bi razlagali povsem različno. Odvisno od tega, iz katere stranke prihajajo. Vse skupaj pa je videti še bolj bizarno, po tem, ko je predsednik vlade pojasnil, da naj bi po njegovih navodilih z rimskokatoliško cerkvijo sklenili poseben "paketni sporazum", ki bi definiral, kaj naj se vrne v naravi in kaj s pomočjo odškodnine oziroma obveznic. Da so torej potekala nekakšna pogajanja, ali da je bil vsaj pripravljen "načrt" zanje, ali da je bilo vsaj v "načrtu", da se "načrt" pripravi. Za kaj več od slednjega najbrž sicer ni šlo. A ministra, najprej But, potem pa tudi Rihtarjeva, Drnovškovega "načrta" očitno nista poznala ali pa ga nista hoteli razumeti. Kar je v vsakem primeru porazno in daje povsem zmedeno sliko vlade, v kateri premier načrtuje nekakšno paketno reševanje denacionalizacijskih problemov med državo in rimskokatoliško cerkvijo, vendar se o tem, razen načelnih navodil o spoštovanju zakonov, z nikomer ne pogovarja.

In ministri grejo seveda po svoje. Najprej je SLS + SKD ugajala svoji, potem pa še ZLSD svoji volilni bazi. Sicer pa predsednik vlade po prvem soliranju niti ni ugovarjal, češ imeli smo drugačen "načrt". Zgodba o samostojnih odločitvah, ki niso v skladu z vladnim dogovorom, je prišla pozneje, ko je po Drnovškovih izjavah postalo jasno, da je bila zadnja zmeda glede vračanja cerkvenega premoženja predvsem posledica slabe komunikacije znotraj vlade. To delno pojasnjuje tudi premierovo stališče, da se ni zgodilo nič hujšega, čeprav sta gotovo pomembnejša motiva takšnega nastopa umirjanje strasti in minimiziranje pomena Butove odločitve, s katero je vsekakor nezadovoljen tudi del volilk in volilcev LDS. Kot je bila Butova odločitev po eni strani za "Drnovškovo politično širino" koristna, je po drugi strani vprašanje vračanja v naravi občutljivo ne le za volilno bazo ZLSD, ampak tudi za precejšen del tiste, ki potencialno voli LDS. Drnovškovo reakcijo lahko tako razumemo tudi kot nekakšno opravičilo, češ če bi zadeve vodil jaz, bi se, vsaj glede zaščitenih zemljišč, s cerkvijo dogovorili drugače. Kot je povedal v petek na TVS, je to po njegovem mnenju še vedno mogoče. Je bila reakcija v stranki res tako huda?

S svojimi nastopi je prejšnji teden Drnovšek sicer morda "pomiril" nekaj nezadovoljnih "v svojih vrstah", ki se sedaj lahko jezijo na SLS + SKD, pa na Demos, pa na nadškofa ... vendar je hkrati povedal tudi to, kako ne obvladuje vladne koalicije. A zdi se, da se celo to lahko obrne njemu v prid. Po eni strani je namreč ustregel tistim bolj konservativnim volilkam in volilcem SLS + SKD, ki podpirajo odločitev, da se "triglavski" gozdovi vrnejo v naravi, saj odločitvi kmetijskega ministrstva ni nasprotoval, niti zaradi nje očitno ne bo večjih pretresov v vladni koaliciji. Po drugi strani pa je s toleriranjem odločitve kulturnega ministrstva o nevračanju blejskega otoka in z zagovarjanjem dogovora s cerkvijo omogočil pomiritev strasti med volilkami in volilci ZLSD. In še nekaj, kar je za predsednika vlade najbrž najbolj pomembno. Soliranje vladnih strank pri vprašanju vračanja cerkvene lastnine je praktično označil kot izkoristek zadnjega bonusa. Kar naj bi pomenilo, da bo nasprotovanje "premierskemu predlogu" sporazuma s Hrvaško, ki ga napovedujejo že v juliju, pomenilo avtomatično izključitev iz vlade.

Kot da se je predsedniku vlade, ki je na svoji tiskovni konferenci razlagal, da so ministri ravnali v nasprotju z njegovimi navodili ter da si je on vse skupaj predstavljal drugače, vseeno zgodilo več dobrega kot slabega. Vključno z idejo o "celoviti rešitvi", ki pa je po letih čakanja, po tem, ko so se že zgodile "parcialne rešitve", in po izpričani vztrajnosti sodobnih generacij slovenske rimskokatoliške cerkve, sicer videti nekoliko utopična. In za pokljuške gozdove najbrž tudi prepozna.