Utrjevanje podob

"Politik (...) ne more biti človek, ki ne gleda široko in strateško, ki ne gleda tudi deset let naprej."

Mirko Krašovec, v Ampak

Oblikovanje skupnega "premierskega" predloga hrvaško-slovenskega sporazuma o meji je najbrž eden od največjih uspehov za oba predsednika vlad. Kolikšen pomen ima za obe državi, bo najbrž jasno šele čez čas, vsekakor pa naj bi sporazum zagotavljal Sloveniji strateško pomemben izhod na odprto morje.

Zagotovitvi tega cilja so bila podrejena pogajanja o poteku meje na kopnem, kjer bo vsaj v Sloveniji še nekaj časa najbolj izpostavljena "izguba" štirih vasi ob Dragonji. Slovenski prebivalci teh vasi, ki naj bi jim sporazum na koncu prinesel samo nekaj beneficij, so v zadnjem tednu "odigrali" pomembno diplomatsko vlogo. Še posebej Joško Joras. Že samo govorice o tem, da naj bi njegova hiša stala v Sloveniji, a je na koncu vseeno ostala na Hrvaškem, bodo pripraven argument hrvaškemu premieru Ivici Račanu pri zagovarjanju zadnje različice sporazuma v hrvaškem saboru. Dodatna pomoč obema pogajalcema je v slovenskem državnem zboru, morda za nekatere presenetljivo, prišla s strani Janeza Janše. Prvak opozicije je izrecno podprl ratifikacijo maloobmejnega sporazuma, s katero Slovenija že nekaj let zavlačuje, in hkrati javno povedal tisto, česar Drnovšek tako naravnost ni mogel, da je namreč to pomembno storiti, ker jemlje argumente iz ust hrvaških nasprotnikov sporazuma o meji. Konstruktivno in državotvorno. Čeprav je bilo za negodovanje zaradi "izgubljenih" vasi dovolj prostora in so ga vsaj nekateri dosedanji volilci SDS najbrž tudi pričakovali.

Kakšne bodo notranjepolitične posledice medvladnega sporazuma o meji na Hrvaškem, je težko napovedovati, čeprav gre v vsakem primeru samo za pripravo na z našo sosedo mnogo težjo nalogo, pred katero bo postavljena pred sprejemom v EU - določitvijo meje z Bosno in Hercegovino. Tudi notranjepolitične posledice sporazuma v Sloveniji niso videti ravno dramatične. Še najbolj tako izstopa prav potrditev predvidevanj, da SDS z novo strategijo konstruktivnosti in zmernosti misli resno. Po skoraj hkratnem zagotavljanju Janeza Janše, da si SDS v tem trenutku nikakor ne želi v vladni koaliciji zamenjati kakšnega od koalicijskih partnerjev, pa je mogoče sklepati tudi to, kar je sicer bolj ali manj jasno že nekaj časa, da je namreč prvak opozicije že sedaj skoncentriran pravzaprav samo na en "veliki projekt", volitve 2004. Zato da bi na njih lahko SDS odigrala vlogo resnega nasprotnika LDS, ki ima tudi možnosti za zmago, je pač treba nekaj let graditi novo podobo zmernosti.

Takšna podoba je očitno nujen pogoj za vsakogar, ki si v Sloveniji prizadeva za dovolj široko podporo, da bi lahko vodil vlado. To zadnjih deset let vse bolj vztrajno potrjujejo javnomnenjske raziskave in tudi rezultati volitev. Vsaj navidezna zmernost in konstruktivnost politikov je tisto, kar pritegne. To postaja skoraj nekakšna "nacionalna značilnost". Kot da to končno razume tudi Janez Janša. Slabi "pomladni" rezultati zadnjih volitev so bili očitno pomembna izkušnja, ki je nedvoumno pokazala potrebo spremembe "pomladne" strategije. Da takšna sprememba ni lahka, je jasno. A Janša se je očitno odločil spopasti s problemi, ki jih prinaša. Po eni strani namreč nikakor ni jasno, ali bodo to novo držo volilke in volilci res nagradili. In po drugi, ali bo dosedanja "hardcore" volilna baza SDS obrat sploh lahko razumela. Ali lahko to dilemo "pomladniki" rešujejo z bolj "trdo" Novo Slovenijo, ki naj bi ohranjala doseg Koalicije Slovenija na desni, medtem ko bi se SDS premikala na sredino?

Hkrati se zdi vsaj za zdaj imidž "zmernosti" oziroma pragmatičnosti "Drnovškove" LDS skorajda neomajen. Bo tako tudi po Drnovšku? Zaenkrat največja vladna stranka, kljub temu da vodi vlado, katere odločitev o vračilu pokljuških gozdov slovenski rimskokatoliški cerkvi v naravi, ki v javnosti sicer nima ravno široke podpore, po priljubljenosti še vedno enako premočno vodi pred drugimi strankami kot prej. Je za priljubljenost političnih osebnosti res potrebno predvsem to, da se povezujejo z življenjem brez velikih pretresov? To je v preteklosti dovolj jasno potrdilo tudi široko javnomnenjsko odobravanje delovanja slovenske rimskokatoliške cerkve v obdobju škofovanja Alojzija Šuštarja. A če je pri Janši glede politične strategije prišlo do obrata, vodstvo rimskokatoliške cerkve v Sloveniji potrebe po drugačni politični strategiji, kot kaže, ne vidi. Kljub temu da je javnomnenjska podpora vračanju cerkvenega premoženja v naravi nizka, se je cerkev na Drnovškov, sicer odločno prepozen predlog dogovora o delnem vračilu v obliki odškodnin, ki pa se odlično sklada s podobo pragmatičnosti, odzvala z molkom oziroma načelnim odklonilnim stališčem. Kot da bi bilo lastništvo nekaj hektarov gozda v narodnem parku ali posest blejskega otoka res pomembnejše od široke priljubljenosti.

Če naj bi se torej Janez Janša odločil širiti svojo "bazo" z zmernost in konstruktivnost, je po drugi strani videti, da rimskokatoliška cerkev vztraja pri drži, ki ji v zadnjih letih vsekakor ni dvignila ugleda. Razlika, ki najbrž izhaja tudi iz dejstva, da SDS že sorazmerno kmalu čakajo volitve, vodstvo slovenske rimskokatoliške cerkve pa očitno verjame, da je dovolj že njihovo prepričanje o njeni večnosti.