Vera v denar

Demonstracije v Genovi so bile šokantne. Kdo so demonstranti? Anarhisti, avtonomi, pacifisti, levičarji, a tudi katoliki. Protestirali so proti globalizaciji, ki jo vodijo bogati svet, korporacije in "veliki" politiki. Proti globalizaciji, ki zagotavlja prost pretok financ in blaga, hkrati pa postavlja stroge meje za ljudi, ki jih ločita revščina in bogastvo.

A zdi se, da so simpatije večine vendarle ostale na strani policije. Poročanje o tem, kaj se je dogajalo, je njeno nasilje minimiziralo, tako da je v ozadju ostala celo prva smrtna žrtev protiglobalizacijskih shodov. Poleg tega je večina velikih medijev že prvi dan v javnem mnenju začela graditi širok odpor do nasilnikov med demonstranti. Do tistih, ki so zmotili sicer namišljeno neglobaliziran mir večine. Leve evropske stranke so se na policijsko nasilje sicer odzvale. Vendar pozno in neprepričljivo. Po Genovi politiki postajajo še bolj oddaljeni od "svojih" ljudi. Kar očitno bolj moti leve stranke, konec koncev je bilo med demonstranti vsaj del njihovih volilk in volilcev, pa tudi sicer tisto, o čemer govorijo protestniki, pogosto spominja na klasične socialistične teme. Ni naključje, da je bil Bush najglasnejši pri čislanju ravnanja karabinjerjev in da je pravzaprav samo Blair izrazil razočaranje nad tem, da so se predsedniki na srečanju morali skrivati. Desnica je v Genovi triumfirala. "Veliki" so hoteli odločati in so odločali. Demonstranti pa niso več samo zanimivi in morda celo simpatični protestniki, za mnoge so postali bavbav, s katerim bodo lahko strašili otroke.

V Sloveniji naj bi bilo vse skupaj nekoliko drugače. No, ali res? "Velike" leve stranke tako kot drugod po Evropi tudi v Sloveniji niso ravno leve. In problem, ki je videti skupen vsem, je, ali približevanje levice liberalizmu še vedno lahko pomeni alternativo desnici, kot jo je v desetletju po padcu realsocializma. Ob morebitni recesiji, ki jo mnogi že nekaj časa napovedujejo, bi se to vprašanje gotovo še zaostrilo. Pa tudi sicer se zdi, kot da Slovenija z neverjetno hitrostjo prevzema evropsko "liberalno" podobo. V zadnjih tednih sta določitev meje s Hrvaško in vrnitev gozdov na Pokljuki rimskokatoliški cerkvi prinesli kar dva taka premika. Natančneje določena meja bo okrepila pravi schengenski duh, vračilo gozdov pa lahko razumemo kot novo spodbudo za čimprejšnje končanje projekta vrnitve "vseobsegajočega" tradicionalističnega vpliva cerkve na družbeno življenje. Cerkev je seveda zadovoljna. Odzvala se je celo na Drnovškovo "paketno ponudbo". Neformalno, v Družininem intervjuju dr. Janeza Grila, vodje tiskovnega urada Slovenske škofovske konference. Tako smo izvedeli tudi za propadli poskus sporazumne poravnave, ki je predvideval zavezo, da bo več kot polovico vrnjenih gozdov cerkev takoj odprodala nazaj državi. Pogajanja naj bi se bila končala zaradi previsoke začetne cene, ki jo je postavila ljubljanska nadškofija.

Ampak rimskokatoliška cerkev je kljub temu prepričana o svoji velikodušnosti. "Ko bo premoženje v celoti vrnjeno, so možne različne rešitve. Morda tudi odprodaja kakšnega dela teh površin," pravi Gril. Le da potem najbrž ne bo v odprodaji več kot polovica vrnjenih gozdov, pa tudi cena bo verjetno drugačna. Saj cerkev menda nima gmotnih temeljev za svoje delo. Ima pa načrt, kako do njih priti. Neobdavčena "nabirka" med verniki naj bi se nekako ohranila skozi institut davčnih olajšav za prostovoljne prispevke. Nekaj bodo prinesli najemnine in gospodarjenje s ponovno pridobljenimi površinami. Potem so tu še Krekova banka, avtomobilski in nepremičninski lizing, zavarovalnica, pa deleži v TV 3 in Delu, vinarstvo ... Prava korporacija. Čeprav njeni dostojanstveniki trdijo, da je prezadolžena, saj je najemala posojila v dobri veri, da bo postopek denacionalizacije hiter. Pri tem Gril zagotavlja, da jim je vračanje v naravi ljubše od odškodnine, ker nočejo obremenjevati proračuna. Po njegovem se je država z vrnitvijo gozdov v resnici znebila izgube, od gospodarjenja cerkve pa bo odvisno, ali bo iz tega premoženja ustvarila dohodek. Težava je seveda, da gre za gozdove v naravnem parku, v katerem je biti hkrati dober gospodar z vidika ohranjanja narave in z vidika dobička nemogoče. Razen z državnimi odškodninami.

V skoraj globalizirani Sloveniji se "liberalna levica" torej strinja z denacionalizacijo v naravi gozdov v naravnem parku, minister za okolje, ki prav tako pripada temu političnemu krogu, triumfira, ker mu ne bo treba pretirano zmanjšati emisij škodljivih plinov. Vladne "leve" in "levo liberalne" stranke pa so prek svojih ljudi v nadzornih svetih povezane z vsemi večjimi podjetji. Privatiziranimi ali paradržavnimi. "Leva" ZLSD se zavzema za čim hitrejši vstop v Nato, njen notranji minister molči, ko policija v napadu skinhedov na črnca ne vidi rasizma. Medtem pa vlada pod vodstvom LDS zagovarja z vidika človekovih pravic sporen zakon o azilu. Hkrati rimskokatoliška cerkev počasi pridobiva družbeni status, ki naj bi ji zagotovil več kot samo opazen vpliv v gospodarstvu, šolstvu in kulturi.

Kako globalizacijsko. Pomembni so velike zaščitne znamke, pa naj bodo slovenske ali mednarodne, ter hkratno preprečevanje prostega pretoka ljudi, ki bi s tem, da bi v "vaške skupnosti" pripeljal tujce, ogrozil občutek namišljene varnosti in svete lokalne vrednote. Kaj šele, da bi jim dovolili demonstrirati.