Vroči funti

Čeprav je poletje na vrhuncu in so na počitnicah tudi poslanke in poslanci, Mladinina naslovna tema ni lahkotno avgustovsko branje. Ali pač. Zgodba je pravzaprav izjemno enostavna.

Neka znana britanska fundacija je lani podarila laburistom okoli 15.000 funtov, da bi z njimi pomagali slovenski Združeni listi socialnih demokratov v predvolilni kampanji. To je objavila tudi na svoji spletni strani, kjer so navedene vse njen donacije in razlogi, zakaj je komu podarila denar. Stvari so torej jasne. In vendar britanski laburisti enako kot ZLSD takšno posredno financiranje oziroma materialno pomoč slovenski vladni stranki iz Velike Britanije zanikajo. "Bratski" evropski stranki sta očitno ugotovili, da bi bila kakršnakoli materialna pomoč, ki bi jo laburisti zagotovili ZLSD, po slovenski zakonodaji nezakonita. Kot da tega niso vedeli že prej. Kdo torej laže? Fundacija, ki je ponosno objavila, koliko denarja je podarila in s kakšnim namenom, za to vsekakor nima nobenega razloga. Možnosti sta tako pravzaprav samo dve. Ali so laburisti denar porabili sami, kar bi bila goljufija, s katero bi se morali ukvarjati Britanci, ali pa so z njim nezakonito pomagali slovenskim kolegom iz "leve internacionale".

Čeprav imajo politične stranke povsod težave z zakonitim financiranjem svojih dejavnosti, se zdi druga možnost vendarle precej verjetnejša. Da bi ena najvplivnejših "socialdemokratskih" strank pravzaprav kradla denar, namenjen pomoči neki drugi tranzicijski socialdemokraciji, bi bilo sicer zelo domiselno, hkrati pa tudi skrajno perverzno. A za laburiste je znesek 15.000 funtov, ki ima v Sloveniji vendarle povsem drugačno težo, najbrž premajhen, da bi zaradi njega tvegali. Poleg tega pa bi, če bi šlo res za britansko potegavščino, najbrž lahko poskrbeli, da se podatki o njej ne bi znašli ravno na internetu. Ti so povsem nedvoumni. Denar je bil namenjen materialni pomoči ZLSD v predvolilni kampanji. Bi si fundacija kaj takega lahko izmislila? Malo verjetno. Precej verjetneje je, da so se pri laburistih nezakonitosti svoje pomoči ZLSD zavedeli šele ob novinarskem poizvedovanju. In solidarno z ZLSD enostavno obmolknili. Sicer pa zanikanje kakršnekoli krivde politikov ali strank, ki so vpletene v nezakonito financiranje, ni nič presenetljivega. Tako sta denimo ravnala SLS in njen takratni predsednik Marjan Podobnik, pa tudi v tujini je to pravzaprav pravilo, z zanikanjem povezanosti s "črnimi fondi" se je sprva prav tako branil bivši predsednik nemških krščanskih demokratov Helmut Kohl.

Kaj torej sedaj? V ZLSD se bodo sicer lahko nekaj časa skrivali za počitniškimi potovanji. A počitnic bo kmalu koncev. Poleg tega vsaj opozicija najbrž kljub neprijetni temi, ki se tiče vseh strank, ne bo tiho, še posebej, ker ji razkritje finančnih mahinacij v povezavi z ZLSD, glede na to, da gre za vladno stranko, vsekakor ustreza. Drugače je z vladnimi strankami. Te si gotovo ne želijo pretresov znotraj koalicije. Pa vendar je oslabitev enega od vladnih partnerjev hkrati tudi dobrodošla. Primer nezakonitega financiranja SLS je bil dovolj poučen. LDS je takrat javno sicer minimizirala težave SLS, hkrati pa ji je to omogočalo lažje in samostojnejše obvladovanje vladne politike. Bo tako tudi tokrat? Dr. Janez Drnovšek si ob pogajanjih o "vatikanskem sporazumu" vsekakor ne želi močne ZLSD. Mnenje glavnega tajnika LDS Bogdana Biščaka, da se mu zgolj svetovanje iz tujine ne zdi sporno, češ da ga je praktično nemogoče nadzirati, pa je mogoče razumeti tudi kot vnaprejšnjo obrambo pred morebitnimi razkritji še neznanih virov financiranja LDS.

Kaj naj bi pomenilo to, da naj bi bilo svetovanje iz tujine legalno? To, da je povsem normalno, če kdo v tujini denimo plača sicer dragega strokovnjaka za politični marketing, ki potem fiktivno brezplačno svetuje pri izvedbi predvolilne kampanje? Po zakonu vsekakor ne, čeprav je res, da je takšne primere izjemno težko dokazati. A to nezakonitosti še ne naredi zakonite. Tako kot je ne naredi zanikanje, pri katerem bo, kot je videti, vztrajala ZLSD. Ali pa bodo vendarle za vse skupaj poskušali najti grešnega kozla, da bi s tem obvarovali podobo stranke in njenega predsednika. Borut Pahor se sicer gotovo ni tako neposredno ukvarjal s strankinimi financami kot pred leti Marjan Podobnik. Vendar nezakonito financiranje v politiki ni nekaj malenkostnega. Nekaj, kar ne bi vplivalo na priljubljenost stranke, ki je bila "ujeta". V vsaki stranki pa je nazadnje za njeno podobo najodgovornejši prav predsednik (ali predsednica, čeprav je videti slednje v Sloveniji za zdaj nemogoče). Posebej nerodno pri tem je, da je predsednik ZLSD hkrati predsednik državnega zbora in da je v afero vpletena tudi vladajoča stranka ene od svetovnih velikih sil. Bodo to dodatni argumenti, da naj bi se na vse skupaj čim prej pozabilo?

Vsekakor bo odziv predsednika državnega zbora zanimiv. Pomembnejše pa bo, kako se bo odzvala javnost, kajti transparentnost in zakonitost financiranja političnih strank pač ni nekaj, kar bi bilo predvsem v interesu njih samih.