Nato ali komunizem

"V resnici gre za sistematično nasprotovanje slovenski usmeritvi v tržno gospodarstvo in demokracijo, skratka za nasprotovanje zahodni usmeritvi naše države."

Minister za zunanje zadeve Dimitrij Rupel, v Sobotni prilogi Dela

Možnosti, da bo Slovenija povabljena naj postane članica Nata, menda niso najboljše. Tako vsaj govorijo zadnji indici. A če bi bil še pred nekaj meseci odziv medijev intoniran v duhu, češ dogaja se nam krivica, so se komentatorji tokrat tega, naravnost razveselil. Zunanji minister pa je izgubil živce. Zakaj?

Se je tako zelo spremenilo razpoloženje javnosti? Nasprotno. Javnomnenjske raziskave kažejo, da vstop v Nato podpira več anketiranih kot vstop v EU, podpora pa se celo povečuje. Kaj se je torej zgodilo? Pravzaprav nič nenavadnega. Razumno mnenje, ki ga je doslej zagovarjala predvsem Mladina, češ da priključevanji EU in Natu nista nujno povezani in da bi morali pred odločanjem o vstopu vedeti, kolikšna bo cena in kakšne bodo posledice, očitno poudarja vedno več mnenjskih voditeljev. In čeprav večinsko javno mnenje in vse parlamentarne stranke (razen SNS) vstop v Nato še vedno podpirajo, se lahko v prihodnosti razpoloženje javnosti kaj hitro spremeni. Tudi politikom je to že nekaj časa jasno, saj o nujnosti referenduma ob morebitnem povabilu Nata skorajda ni več slišati iz njihovih ust. Nobena od velikih strank si jasno definiranega nasprotovanja Natu očitno ne more ali vsaj ne upa privoščiti. Celo ZLSD ne, čeprav je takšni politiki naklonjen njen podmladek in gotovo tudi kar nekaj njenih volilk in volilcev. No, tretja pot tako radikalnih stališč pri zavzemanju politične leve sredine nikakor ne odobrava.

Kaj pa LDS? Njene težave so v resnici dokaj podobne tistim, ki jih ima ZLSD. Premier in "pragmatična struja" o pomislekih zoper Nato niti ne sanjata, za "levo-liberalno strujo" pa je skepsa do vojaško-politične organizacije, ki obvladuje svetovne vojne in mir, nekaj, čemur se najbrž vsaj intimno težko odpovedo. Čeprav je po drugi strani res, da si javno takšne pomisleke drznejo artikulirati le redki. Bo po članku, ki ga je LDS-ov zunanji minister Dimitrij Rupel objavil prejšnji teden v Sobotni prilogi Dela, kaj drugače? Nekateri odmevi, denimo tisti Franca Jurija v Dnevniku, ki je Ruplov tekst razumel kot "... neposreden poziv k obračunu ali celo čistki znotraj slovenske vladajoče strukture", in se vprašal, ali bo premier ob tem molčal, to smer vsekakor nakazujejo. Hkrati pa težave znotraj LDS glede tega vprašanja napoveduje tudi "nenavadno" zavezništvo med Ruplovo in "socialdemokratsko" zaskrbljenostjo zaradi gonje proti Natu, v kateri oboji prepoznavajo nekakšno obujanje komunističnega boja zoper imperializem.

Nerodno je, da za SDS to pomeni samo majhen zdrs nazaj na že utrjeno pot, ki naj bi jo po zadnjem kongresu poskušali spremeniti ali vsaj "omehčati", za zunanjega ministra in LDS pa je vse skupaj bolj podobno katastrofi. Zdrsu v neko drugo stranko, ki drugače misleče obravnava kot škodljive zarotnike. Do pravega vprašanja, ki se glasi, kakšno vojsko oziroma ali vojsko sploh potrebujemo, medtem sploh nismo prišli. Vendar to niti ni v domeni zunanjega ministra. Tudi zato so verjetno Ruplovi razlogi za vstop pretežno nevojaški. Slovenija naj bi si tako z vstopom v Nato pridobila prednost pri vstopanju v EU, pri varnosti tujih naložb in "izpolnitev svoje državnosti"(?). A še bolj nenavaden motiv za vstop v Nato predstavi zunanji minister, ko pravi: "S članstvom v njem se Slovenija dokončno poslavlja od neuvrščenosti in komunizma." Kot da bi se vrnili nekaj let nazaj in poslušali kakega hardcore "pomladnika", ki verjame, da ga bodo Natovi tanki rešili "udbomafije", in ne enega od prvakov LDS. Ali je LDS res tako pragmatična, da prenese tako rekoč popolne razlike v razumevanju stvari v svojih vrstah? Oziroma kako velike so lahko te razlike, da LDS še ostaja stranka? Kakorkoli, vedno bolj jasno postaja, kako zelo zapleteno bo iskanje Drnovškovega naslednika.

Tu pa se, kot kaže, skriva tudi odgovor na vprašanje, zakaj je zunanji minister med nasprotniki Nata sploh začel iskati "maloštevilne, vendar dobro organizirane in dobro opremljene elite ..." in ne le "razredne sovražnike" v obliki pacifistov ali antiglobalistov. Ker javno mnenje še ne more biti pravi razlog za paniko, so to lahko predvsem politične težave zunanjega ministra, ki si za daleč največji zunanjepolitični uspeh, hrvaško-slovenski sporazum o meji, ni mogel pripisati zaslug. Šlo je pač za Drnovškov "triumf". V letu, ko se bo odločalo o Drnovškovem nasledniku, to vsekakor ni nepomembno. A če drži, da je dr. Dimitrij Rupel s tem pisanjem hotel opozoriti na svojo predanost skupnim političnim ciljem, mu je hkrati s tem uspelo ponovno opozoriti tudi na svojo nerazumno konfliktnost, ki pogosto vodi v rezultate, ravno nasprotne od zaželenih. S tem, ko je med nasprotniki Nata iskal predvsem tiste, ki gojijo nekakšno naklonjenost do "držav nekdanje Jugoslavije", je hkrati neizbežno povzročil uradni odmik od teh držav in s tem neposredno nasprotoval željam Nata, saj si ta od Slovenije želi predvsem čim boljše sodelovanje s to regijo. Kako ironično!

In poučno. Notranjepolitične bravure zunanjih ministrov imajo običajno tudi zunanjepolitični pomen.