Balkanska ekonomska unija

Jugovzhodna Evropa je še vedno ena najbolj dinamičnih regij na svetu. Dinamičnih je seveda prijazna beseda. BiH še vedno deluje kot protektorat ZN, Jugoslavija je pred odločitvijo, kako sploh ostati država, v Makedonijo pa je mir, potem ko ga je prinesel v BiH in na Kosovo, prišel reševat Nato.

Po desetih letih naj bi torej na Balkanu napočil mir. Ampak ta mir je samo površinski. Šibek, kot so šibke povezave med državami in narodi na tem območju. Bolgarija, Romunija in morda celo Albanija so od daleč v primerjavi z republikami bivše Jugoslavije, z izjemo Slovenije in Hrvaške, ki pa se prav tako otepa z notranjimi težavami, videti skoraj kot prosperirajoče, urejene pravne države. In vendar se zdi, da se je s prihodom Nata v Makedonijo klobčič "jugoslovanske vojne" odvil do konca. Ostajajo menda še trije "veliki" problemi: razorožitev albanskih gverilcev, izpeljava volitev na Kosovu in razrešitev politične krize v Jugoslaviji. Za vse to naj bi se kmalu našla politična volja. Tudi za dogovor o funkcioniranju bodoče Jugoslavije. Če ne, so lahko na vrsti samo nove vojne. A deset let četudi ne ves čas neposrednega vojnega stanja bi vendarle moralo biti dovolj. Vsekakor bi moral biti trajnejši mir, ki bi omogočil umik mednarodnih vojaških enot (ob ohranitvi oporišč), v interesu vseh. Če nič drugega, nemirna regija v Evropi pomeni eno večjih travm svetovne diplomacije.

Prejšnji teden je italijanski zunanji minister Renato Ruggiero predstavil pravzaprav nadaljevanje leto dni stare pobude o nekakšni BEU. Ideja je preprosta: na Balkanu je treba ustvariti instrumente, ki bi spodbujali mirno sožitje, po zgledu evropskega modela, tako da bi mreža ekonomskih odvisnosti postala temelj trajnejših političnih povezav. O pobudi, ki je torej italijanska, a menda temelji na nemški ideji, za njo pa naj bi stala vsa EU, so se že pogovarjali tudi v ameriških in ruskih diplomatskih krogih, kjer pa se o njej menda še niso izrekli. Rusom ideje o balkanski konfederaciji Jugoslavije, Bolgarije in Albanije po drugi svetovni vojni vsekakor niso bile všeč. Ampak zdaj so drugi časi, Rusija je na Balkanu v zadnjih letih, za pravo ceno, vedno popustila, pa tudi ideja o BEU ni ideja o konfederaciji. Rešitev predvideva najprej vzpostavitev političnega dialoga med državami, unija pa naj bi postala območje proste trgovine, na katerem bi država članice med seboj sodelovale na področju pravosodja in notranjih zadev.

Težava je seveda že v tem, kako zamejiti območje Balkanske ekonomske unije. Vanjo vsekakor sodijo Jugoslavija, Makedonija in BiH, da pa bi postala smiselna celota, bi morali, glede na etnično sestavo BiH in Kosova ter Makedonije, k njej pristopiti vsaj še Hrvaška in Albanija. Natanko takšna je bila tudi sestava zagrebškega vrha junija 2000, na katerem so se o podobni ideji predstavniki omenjenih držav pogovarjali predvsem s predstavniki EU in menda manj med seboj. Kako težko je komunicirati se je pokazalo že ob ustanavljanju Pakta stabilnosti v Jugovzhodni Evropi, ki so ga podpisale Slovenija, Hrvaška, BiH, Jugoslavija, Makedonija, Albanija, Madžarska, Romunija in Bolgarija. Čeprav Pakt stabilnosti ni bil nikoli mišljen kot predhodnica nekakšni gospodarski uniji. Potem je prišel predlog, ki je pravzaprav predhodnik sedanjega in je predvideval nekakšno tristopenjsko regionalno povezovanje med državami, od katerih so nekatere že članice EU (Grčija), druge resne kandidatke prvega kroga širitve (Madžarska in Slovenija) in tretje tiste, ki bodo na članstvo gotovo še nekaj časa čakale (Hrvaška, Jugoslavija, Makedonija, Albanija, Romunija, Bolgarija). Odzivi so bili burni predvsem na Hrvaškem in v Sloveniji, manj na Madžarskem, Grčija pa je bolj ali manj molčala.

Kakorkoli, sestava zagrebškega vrha je, kot je videti, za nekaj časa vsaj v diplomatskih krogih zarisala nekakšne meje regije. Čeprav bosta v perspektivi za potencialno uspešno gospodarsko regionalno povezovanje gotovo zainteresirani vsaj še Romunija in Bolgarija. To pa bi že bil trg, ki bi imel zelo veliko gospodarsko-politično težo. Še najbolj je z umestitvijo v to skupino seveda nezadovoljna Hrvaška. Vztrajno zaklinjanje javnega mnenja, da Hrvaška ne sodi na Balkan, je bilo v tej deželi najbrž še bolj odločno kot v Sloveniji. A kaj Hrvaški zares ostane? Vse bolj je jasno, da bo EU, ob vztrajnem ponavljanju, da bo do širitve vsekakor prišlo, prvi krog sprejema novih članic, že zaradi svoje podobe, morala izpeljati. Ker ji bo to neizbežno povzročilo precej težav, pa drugega kroga najverjetneje kar nekaj časa najbrž ni mogoče pričakovati. Poleg tega je za Hrvaško pomembno dejstvo, da bi se takšni uniji skoraj gotovo priključila Bosna in Hercegovina. V tem primeru in ob pričakovanju, da bosta Madžarska in Slovenija kmalu postali članici EU, bi tako Hrvaška ostala praktično izolirana.

Usoda kakršnihkoli balkanskih povezav je seveda povsem negotova. Vendar je urejanje razmer nujno. Tega se glede na prihod Nata v Makedonijo, ki je bil kljub vsemu hitrejši od intervencij v BiH in v Jugoslaviji, in predvsem glede na vztrajnost haaškega sodišča, zavedajo tudi "velesile". In Slovenija? Manjša ko bo vloga, ki jo bo igrala pri "reševanju" balkanske krize, manjši bo njen pomen. Kar pa vsaj našemu zunanjemu ministru, kot je videti, še vedno ni jasno.