Pot v težave

Svetovno gospodarstvo naj bi bilo že v recesiji. V prvi svetovni recesiji 21. stoletja. Kot piše revija The Economist (članek objavljamo tudi v Mladini), je vprašanje le, kako hudo bo.

V težavah so gospodarstva po vsem svetu, od Japonske do Tajvana, Mehike in Brazilije. Tudi v Nemčiji se bojijo, da jih čaka recesija. Ekonomisti ocenjujejo, da je bila skupna rast v zadnjem četrtletju na vsem območju evra blizu ničle. Številni strokovnjaki sicer trdijo, da se ZDA še vedno lahko izognejo recesiji, vendar je zlom spletnih podjetij, ki je kriv za pretres v globalnem tehnološkem sektorju, spravil iz ravnotežja celotno ameriško gospodarstvo. Ameriške gospodarske težave pa imajo vedno večji vpliv na preostali svet. Kljub temu, da je lanska podražitev energije je oklestila realni prihodek držav porabnic nafte, večina ekonomistov menda še vedno pričakuje, da si bosta tako ameriško kot svetovno gospodarstvo opomogli do konca leta in da bosta na dnu ravno v tem četrtletju. A okrepitev naj ne bi bila kaj več kot medla. Veliko možnosti pa je, da se bodo razmere še zaostrile.

In slovenski odgovor? Videti je, kot da se o tem pravzaprav še ne razpravlja. Vsaj ne z veliko vnemo. Čeprav so na Gospodarski zbornici opazili, da je "slabljenje mednarodne konjunkture" že začelo vplivati na slovensko gospodarstvo, ki nikakor ne more biti imuno na svetovne trende. Čeprav je res, da jim običajno sledi z zakasnitvami in zmanjšano intenziteto. Na Ljubljanski borzi pa se komajda zaznajo. A tudi če bi bili učinki recesije v Sloveniji, ki jih blaži tudi postopno odpiranje jugovzhodnih trgov, manjši kot drugod, skorajšnji ekonomski obeti niso ravno bleščeči. Vlada sicer napoveduje, da bo inflacija že do konca prihodnjega leta občutno padla, vendar je za zdaj čutiti samo podražitve. Vsega in povsod. Hkrati pa so sindikati zahtevajo dolgoročna povišanja plač, ki si jih finančni minister najbrž ne more privoščiti. Zato je vlada že pred časom napovedala oblikovanje nekakšne krovne pogajalske skupine, ki pa je še vedno ni uspela sestaviti. Hkrati naj bi pripravila novo zakonodajo o delovnih razmerjih. Ta bo sindikate, glede na ožanje pravic, ki naj bi ga prinesla, gotovo samo razburila. Poleg tega se je vlada obvezala, da bo do aprila 2002 pripravila zakon o plačah v javnem sektorju, v katerem je približno 150.000 zaposlenih in ga ne zmore oblikovati že od leta 1994. Vladni cilj so seveda relativno nižje plače glede na rast BDP. To, koliko si lahko za svojo plačo kupijo in koliko so si lahko kupili, pa vedo vsi.

Pri davkih je to nekoliko drugače, a nič manj prijazno. Za širši krog javnosti postane "davčni ustroj" vsaj na videz jasnejši šele ob konkretnih primerih, kot je denimo zadnji Uniona Olimpije, in seveda ob prejetju individualnih visokih "dohodninskih računov". In vendar je povsem jasno, da so davki visoki. Vladna koalicijska pogodba sicer predvideva tudi reformo dohodninskega sistema, vendar ni povsem jasno, kako in kdaj naj bi do nje prišli. Če upoštevamo dosedanjo prakso, si glede tega veliko najbrž tako ali tako ne moremo obetati. Pred poletjem so poslanci vladnih strank denimo zavrnili pobudo, naj bi se DDV nosilcev besede slike in zvoka s področja književnosti, umetnosti, znanosti in izobraževanja obračunaval po ničti stopnji. O previsokih davkih, ki onemogočajo razvoj igralništva, casinoji tarnajo že več let, ob primeru Olimpije pa se odpira tudi vprašanje obdavčevanja športnih društev in morda najpomembnejše področje, obdavčevanje plač. Slednje je vsekakor največja ovira pri novem zaposlovanju in posledično razvoju, še posebej majhnih in srednjih podjetij. Ampak o odpravljanju ali vsaj znižanju tega davka se skoraj ne govori.

Za razvoj naj bi menda poskrbela med drugim večja tuja vlaganja, ki se jih v Sloveniji še vedno mnogi bojijo. Vlada je glede tega napovedovala večjo fleksibilnost, novo zakonodajo o gradnji in urejanju prostora (poenostavitve tu najbrž ne morejo biti ravno radikalne) in nekakšen "antibirokratski program". Dobili smo celo ministrsko svetnico, ki naj bi vodila ta projekt, a drugih novic potem s tega področja ni bilo. Kljub temu da je že za domačega podjetnika registracija podjetja prava mora. Tujci pa morajo imeti za spopad s slovenskimi predpisi, in kot mnogi povejo, sicer "off the record", tudi s korupcijo, kar neverjetno veliko volje. Svetovna recesija bi količino takšne volje avtomatično zmanjšala. Kar bi po drugi strani olajšalo domačim monopolistom, da še okrepijo svoj položaj. Temu naj bi bilo verjetno namenjeno tudi ustanavljanje "elektro holdnga". Pa vzdrževanje monopola v telekomunikacijah. Morda celo vzpostavljanje novega na področju mobilne telefonije s koncesijo za "tretjo generacijo", ki bi jo dobil samo Mobitel. Tako, da bi državno podjetje plačalo koncesijo državi. A to so samo najbolj znani primeri.

Poti prejšnjih vlad so bile menda "neusklajene" zaradi tažavnih koalicij. Zdaj so takšni izgovori nekredibilni. Glavna pot pa je vendarle že vrsto let ista. Temelji na davčnem "izcuzanju" ter krepitvi monopolov in birokracije in je dolgoročno lahko najbrž samo katastrofalna. Posebej v časih recesije. Konec koncev je prejšnjim vladam ob strani vendarle stalo cvetoče svetovno gospodarstvo.