Globalizacija nasilja

"Make no mistake about it!"
George W. Bush, predsednik ZDA

Napad na New York. Več tisoč mrtvih. Svet je v šoku. Ampak nekateri se veselijo. Najbolj glasno Palestinci. Veselje ob množični smrti je bilo pretresljivo in odbijajoče, a kako globoko mora biti sovraštvo do "Amerike", ki ga je spodbudilo? Tega se v ZDA skoraj nihče ni vprašal. Vsaj ne javno. Groza je bila veliko prevelika.

Že nekaj ur zatem je svetu zavladal strah pred novo svetovno vojno. Navkljub sledem kolebanja zaradi Timotyja McVeigha je bil sovražnik očiten. Svetovna teroristična mreža Osame bin Ladna in države, ki to mrežo ščitijo. Že od vsega začetka namreč ni šlo samo za Osamo. James Baker, eden od tesnih Bushevih sodelavcev, je zatrdil, da se ZDA pri odgovoru ne bi smele omejiti samo na neposredne krivce. Z drugimi besedami, samo na Afganistan, kjer naj bi bival bin Laden. Tu so vsaj še Sudan, Iran, Irak, Libija in Sirija, morda tudi Pakistan ali Alžirija. Vojno teroristom in vsem, ki sodelujejo z njimi, je predsednik Bush ml. še istega dne tudi nedvoumno napovedal. In seveda zmago. ZDA so torej v vojni. V vojni proti neznanim morilcem. Države, ki jih ščitijo, so precej bolj oprijemljive tarče. Nas torej čaka scenarij nadaljevanja katastrofe? Vojna proti "neposlušnim" arabskim državam bi vsekakor pomenila hkrati veliko težav za arabske države z zmernejšo politiko, predvsem za Egipt in Savdsko Arabijo. Nezadovoljstvo zaradi ameriškega odnosa do izraelskega nasilja nad Palestinci, ki mu je teroristični napad na ZDA ob popolni prekinitvi mirovnega procesa dal dodatni zagon, se bo gotovo še stopnjevalo. Po drugi strani pa je že sama "ameriška katastrofa" najbrž spodbudila mnoge radikalce na arabsko-palestinski strani.

Groza pred terorjem, ki prizadene nedolžne civiliste, ljudi, med katerimi so mnogi najbrž gotovo vsaj skušali razumeti denimo palestinsko stisko, je bila prejšnji teden vseeno premočna. Obsodbe so deževale od povsod, tudi iz arabskih dežel. Z izjemo Sadama Huseina. Celo šejk Jasin je obsodil množični umor "nedolžnih ljudi". Ampak kot da jih "Zahod" ni jemal resno. Zaradi veselja na ulicah je bilo videti, da jih pogojuje strah pred ameriškim maščevanjem. Tudi palestinske komemoracije, ki so jih uprizorili pozneje, nikakor niso bile tako pristne kot njihovo veselje. Zaledje versko-ideoloških fanatikov je širno. In tudi nasprotnikov ameriškega načina življenja je na svetu veliko. Ne le med Arabci. Bin Laden vsekakor ni edini. In dokazov, da je kriv prav on oziroma "islamski teroristi", očitno ni. Vendar vse to ne pomaga. "Američani" gredo v vojno med dobrimi in zlim. Vsi politiki in javno mnenje zahtevajo maščevanje. Bi bila ta potreba potešena, če bi lahko kaznovali morilce in tiste, ki so jim pomagali? "Ameriški" politiki so očitno prepričani, da bo za maščevanje potrebno več. "Križarska vojna" 21. stoletja. Vojna proti "necivilizaciji". Vojna, v kateri bo veliko "naključnih žrtev". Opozorilo iz Vatikana, naj se ZDA vzdržijo maščevanja, se zdi preslišano. Politika ZDA se je medtem omejila na geslo "Kdor ni z nami, je proti nam". Če bodo ZDA dokazale, da je šlo za napad od zunaj, kar naj bi bilo samo vprašanje časa, ga bo Nato razumel kot napad na vse članice te organizacije. Ob tem lahko, zaradi strateškega pomena arabskega sveta, ZDA računajo na rusko podporo. Tudi Kitajska je zgrožena, vendar kljub vsemu precej bolj zadržana.

Odgovor na teroristični napad naj bi bila torej svetovna vojna. A proti komu? Kdo bodo tarče? To najbrž nikomur še ni povsem jasno. Edini povsem očiten cilj je za zdaj ta, da bi morala vojna pripeljati do dovolj velike zmage, ki bi ZDA povrnila samozavest in "ugled" prve in edine prave velesile. To je še posebej pomembno v času, ko so se mnogi ekonomisti bali, da bodo tudi ZDA zdrsnile v ekonomsko recesijo. Jih lahko "vojno stanje" porine čez njen rob? Investicije v "vojno-industrijski kompleks" bodo v prihodnje gotovo obsežne. Tudi zato sprememb glede postavljanja "vesoljskega ščita" verjetno ne bo. Ščit sicer ne bi pomagal WTC-ju in Pentagonu, kar pa še ne pomeni, da v ZDA niso več prepričani, da ga ne potrebujejo. Ne samo ekonomsko, tudi strah pred tem, da bi teroristi lahko uporabili biološko, kemično ali celo jedrsko orožje, se bo v bližnji prihodnosti samo stopnjeval. Medtem pa bodo najverjetneje cene nafte rasle, delniški tečaji padali in konec bo potrošniškega optimizma zadnjih let. S trajanjem "vojnega stanja" se bodo z rastjo nezaupanja zmanjševale investicije. Nadzor, ki naj bi omejil možnosti ponovitve podobnih terorističnih napadov, pa bo neizogibno prinesel omejevanje svobode. Bi ob vsem tem nekakšni ozko definirani povračilni ukrepi sploh lahko povrnili politično in gospodarsko zaupanje v ZDA, ki bi bilo primerljivo s tistim iz zadnjih let? Tudi v mirovnih operacijah. Ali pa bi bila za to potrebna hitra in bleščeča zmaga nad sovražnikom? Takšna, kakršna nad peščico teroristov ali nad nerazvito državo, kot je Afganistan, preprosto ni mogoča. Bodo torej "kavboji" začeli streljati vsevprek?

Vprašanj o tem, kakšna bi bila primerna reakcija, ki so bila v Evropi že postavljena, bo z vsakim dnem več. Širok, neselektiven odgovor, ki bi ga spremljala politična in medijska demonizacija islama, bi najbolj učinkovito ohladil sočutje z žrtvami in hkrati dodatno spodbudil teroriste k boju proti ameriškemu sovražniku in njegovim zaveznikom.