Pomembnost ceremonije

V soboto bo v Ljubljano prišel kardinal Angelo Sodano. Nekakšen zunanji minister Vatikana. Prišel bo sicer na neuradni obisk, na katerem bosta z nadškofom dr. Rodetom posvetila škofa Ivana Jurkoviča, novega nuncija svetega sedeža v Belorusiji.

Neuradni obisk iz Vatikana bo imel za Slovenijo tudi velik "uraden" pomen. Sodano v Slovenijo namreč gotovo prinaša neuraden odgovor svetega sedeža, kako nadaljevati pogajanja glede "vatikanskega sporazuma". Kaj se bo zgodilo s predlogom slovenske vlade, bo sicer mogoče samo sklepati, a možnosti za presenečenje, ki bi ga pomenila privolitev v ponovno popravljanje osnutka, je pravzaprav zelo malo. Predstavniki slovenske rimskokatoliške cerkve so že pred časom povedali, da je vladni predlog popolnoma nesprejemljiv. Najbolj verjetno je torej, da bo gladko zavrnjen. Kar pomeni, da bi bila pogajanja vrnjena v prvo fazo. Diskretno in skoraj "neuradno". Sveti sedež namreč nikoli ne prekinja pogajanj. Lahko jih samo "zadrži in skuša poiskati dodatna pojasnila", kot je pred časom pojasnil dr. Anton Stres v Večeru. Rezultat bo v tem primeru še najbolj zadovoljil tiste, ki nasprotujejo kakršnemukoli sporazumu, in tiste, ki na strani cerkve niso pripravljeni na kakršnakoli bistvena popuščanja.

Tudi to je napovedala že reakcija na vladni izhodiščni tekst. Tega je cerkvena stran v Sloveniji označila kot ultimativen. Še posebej pa je rimskokatoliške dostojanstvenike razburilo, da je bil naslednji dan v integralni verziji objavljen v Delu, kar je brez dvoma pomenilo pritisk na Vatikan, za katerim so v cerkvi prepoznali interese ZLSD. Kako namerava cerkev nadaljevati pogajanja v prihodnje, je pravzaprav že pred nekaj tedni pojasnil dr. Franc Rode v intervjuju za Die Presse. Slovenska škofovska konferenca naj bi se pogovorila s predstavniki slovenske vlade in potem rezultat sporočila v Vatikan. Na vprašanje, ali je v Sloveniji napočil čas za konkordat, je Rode odgovoril, da se nekateri pragmatični politiki trudijo v to smer, da pa drugi, ki sporazumu nasprotujejo, v medijih vodijo gonjo proti temu. Časi torej še niso zreli. Še vedno pa so kljub temu na mizi isti cilji. Predvsem vloga cerkve v javni šoli, kjer je pomembna novost, da bi Rode ob verouku pod nadzorom cerkve kot alternativo dopustil obstoj pouka etike. Pomembna naj bi bila še ureditev položaja cerkve v vojski in javnih ustanovah (bolnice) ter seveda obdavčitev.

Slednje morda davkoplačevalce še najbolj zanima. Trenutno glavni vir dohodkov, ki ga, kot trdijo cerkveni predstavniki, pomenijo darovi vernikov, ni obdavčen. Ker so imetje in gospodarske dejavnosti cerkve seveda že sedaj obdavčeni enako, kot to velja za druge, gre pri obdavčitvi pravzaprav samo za segment darov. A ne ena ne druga stran še ne vesta, kaj bi pri tem sploh radi. Cerkev je vsekakor odločno proti cerkvenemu davku, kar je nekoliko nenavadno glede na metropolitove besede o 72 % državljanov, ki se deklarirajo kot katoliki. Bliže ji je možnost davčne olajšave za darove cerkvi pri dohodnini, čeprav tudi glede te rešitve niso več prepričani, da je optimalna. Ali ni za cerkev v resnici daleč najbolj ugodna sedanja situacija, ko je dela davščin - tistih na darove - preprosto oproščena? Če bi ji država vzela ta privilegij, bi ga morala kompenzirati s kakšnim drugim "odpustkom". Edino, kar cerkev, vsaj po količini prostora, ki ga posamezni intervjuvanci iz cerkvenih vrst posvetijo posamezni temi, še bolj zanima od materialne baze (brez nje je pač težko delati, pomagati in tudi odreševati), pa je področje šolstva.

Samo nekaj tednov pred tem, ko se je ves svet zbal ponovitve nekakšne "verske vojne", je ljubljanski nadškof v Die Presse izjavil, da bi morali v Sloveniji odstraniti sledove komunizma. Kaj to pomeni? Sliši se kot nekakšen grozljiv totalitarni projekt. Ko bo v Sloveniji to s pomočjo slovenske rimskokatoliške cerkve opravljeno, se morda lahko lotijo odpravljanja sledov komunizma po vsem svetu. Najprej na primer pri sosedah - v Italiji in na Hrvaškem. Težava je seveda v tem, da tam nekakšen verouk v šolah poznajo, pa zato temu totalnemu cilju niso nič bliže. Kar bi bil seveda lahko argument tudi za zagovornike verouka. Pa vendar - kako to, da pouka o vseh verstvih sveta, ki bi ga v javni šoli predavali sociologi in antropologi in bi deloval v smeri strpnosti prihodnjih generacij do različnih religij, o čemer zadnje tedne toliko govori sveti oče, cerkev nikakor ne sprejema? Je geslo "vse ali nič", ki ga glede vatikanskega sporazuma zagovarjajo cerkveni predstavniki, res tako zelo krščansko? Ali ima enake poglede kot slovenski del "vesoljne cerkve" tudi Vatikan? In ali so tudi na svetem sedežu tako zelo prepričani, da se Sloveniji bolj mudi kot katoliški cerkvi?

Vodstvo slovenske rimskokatoliške cerkve je prepričano, da lahko čaka. Slabše menda ne more biti. Ali res? Glede na trende globalizacije "zahodne kulture", v kateri prakse rimskokatoliške cerkve vse bolj intenzivno izgubljajo svoj smisel, kar je konec koncev prepoznal tudi dr. Rode, to vsekakor ne drži.