Državljanski samoprispevek

Od ljudi, ki jih spoštujem, sem v teh dneh slišal mnenje: "Kaj bi jih pa stalo, če bi pokazali osebne izkaznice." Gre za komentar ekscesa, ki se je pripetil pred Pen klubom, ko je policija preverjala identiteto štirih članov Direkcije Rolanja po sceni, ti pa osebnih izkaznic niso hoteli pokazati, ker za to ni bilo razloga. Potem jih je policija strpala v poscano marico in odpeljala na policijsko postajo.

Natanko tako: čisto nič jih ne bi stalo, če bi segli z roko v žep in izvlekli osebno. Trajalo bi tri minute, ne bi bolelo, ob 24.00 bi lahko doma poslušali radijska poročila, ne bi imeli stroškov s kemično čistilnico, ne bi izgubljali časa z branjem ustave, zakonov in pravilnikov. In počutili bi se kot ovce. Včasih je treba za to, da pravni in kulturni standardi, ki so zapisani v ustavi, zakonih in pravilnikih, začnejo veljati tudi na ulici, plačati določeno ceno. In posameznik, ki resno prakticira status državljana, se lahko zavestno odloči, da bo občasno plačal dodatni davek. Gre za nekakšen državljanski samoprispevek.

Zakaj je ta državljanski samoprispevek vredno plačati? Zaradi niza dogodkov, ki ga spremljamo zadnje mesece. Ponovimo: ko se je v teh krajih odvijal vrh Bush - Putin, ta država ni izdaja dovoljenja za najbolj neškodljive manifestacije ekološke organizacije Umanotera in mednarodne organizacije Amnesty International. Ko se je po prestolnici vila skrajno miroljubna povorka, ki je za seboj pobirala celo smeti, so Ljubljano - ta je od prizorišča srečanja Bush & Putin oddaljena 30 kilometrov - okupirali vodni topovi ter oklepniki in razkazovali svojo neizmerno moč.

Julija letos je policija raziskovala domnevni teroristični napad na italijansko veleposlaništvo. Vsi rodovi policije so zasedli Metelkovo, policija je gnjavila dr. Darija Zadnikarja, civilno-družbenega aktivista, univerzitetnega učitelja in urednika Časopisa za kritiko znanosti. Spomin na paranoično policijsko idejo, da je dr. Zadnikar italijansko ambasado menda obmetaval z molotovko, je zelo hitro zbledel. Prehitro. V eksces pred Pen klubom je namreč policija vpletla drugega univerzitetnega učitelja, dr. Vlada Miheljaka. Tudi tokrat je policijska intervencija povezana z ambasado, le da je dr. Miheljak s kolegi iz Direkcije Rolanja menda ogrožal varnost ameriške, ne pa italijanske ambasade.

Novica, da je Slovenska obveščevalno-varnostna agencija aktivirala pooblastilo za nadzorovanje elektronske pošte državljanov, četudi niso bili izpolnjeni vsi z zakonom postavljeni pogoji za ta poseg, je pozabljena. Našo trditev, da je Sova z nadzorom e-pošte posegla v akademsko, kulturno in civilno-družbeno sfero, je parlamentarni nadzornik razglasil za zavajanje javnosti, čeprav razpolagamo z vsemi potrebnimi dokazi, da je Sova posegla natanko v to sfero. Početje Sove je požegnal tudi svet za nacionalno varnost. Vse je zakonito, vse je okej, Slovenija gre naprej.

O ekscesu, ki se je zgodil članom Direkcije Rolanja, ne pišem zaradi cehovske solidarnosti ali zato, ker je Rolanje petnajst let sestavni del Mladine. Eksces je pomemben zato, ker je dovolj dobro dokumentiran in ker ga je opazovalo dovolj prič, da lahko steče resna debata o tem, kako policija izvaja svoja pooblastila. Eksces je dovolj dobro dokumentiran, da lahko steče tudi resna debata o tem, kako minister za notranje zadeve usmerja delo policije. Po zakonu o policiji je namreč minister tisti, ki daje policiji splošne usmeritve. So te pravilne? So ekscesi, ki smo jih našteli, rezultat ministrovih usmeritev ali rezultat usmeritev generalne policijske uprave? Eksces je pomemben zato, ker je vladni svet za nacionalno varnost pred dnevi požegnal dosedanje napore represivnih organov in ocenil, da so bili ti zakoniti. Eksces je pomemben tudi zato, ker so državljani, na katerih je policija trenirala izvajanje pooblastil, na tožilstvu sprožili postopke, ki jih lahko državljani sprožijo, če menijo, da je bil policijski postopek nekorekten, nezakonit ali morda celo neustaven. Državljani so pritožbo na postopek odnesli tudi na policijsko postajo, ki jih je obdelovala. Tam se je zapletlo. Pritožbe niso hoteli prejeti. Prinašalca pritožbe so napotili na pošto. Naj jo pošlje s priporočeno pošiljko, so mu naročili. To je tudi storil.

Štorija, ki se je pred tednom dni zarolala pred Pen klubom, torej še zdaleč ni končana. Vsebuje pa dovolj elementov, da privede do precedensa. In za to gre.

Ne, ni vse okej. In Slovenija ne gre naprej. Empirični dokaz, da Slovenija ne gre naprej, je tale: ko sem dr. Darija Zadnikarja vprašal, kako gleda na dogodek, ki se je pripetil članom Rolanja, je kot iz topa odgovoril: "Ko so me julija odpeljali na policijo, so me peljali v osebnem avtomobilu, ne pa v poscani kibli."