Nadzor nadzornikov

"Kateremu policaju naj se pritožim, če sumim, da policija krši zakon?" To vprašanje je bilo v teh krajih prvič jasno zastavljeno ob koncu osemdesetih let. S tem vprašanjem so se pojavili prvi atributi moderne civilne družbe. V civilni družbi je dozorelo spoznanje, da je država nagnjena k zlorabam, k prisvajanju pooblastil, ki jih država ne potrebuje, če naj opravlja zaupane naloge. Hkrati je v civilni družbi dozorelo spoznanje, da si država za potrebe lastnega poslovanja jemlje več denarja, kot ga za naloge, ki smo jih državljani poverili državi, v resnici potrebuje.

Slovenska država je na vprašanja, ki so se ob koncu osemdesetih let pojavila v civilni družbi, skušala odgovoriti sredi devetdesetih let. Če se je država, kakršno poznamo iz obdobja SFRJ, ukvarjala zgolj s tem, da je nadzorovala državljane, je slovenska država skušala uvesti nekaj mehanizmov, ki naj bi nadzorovali tudi početje same oblasti. Recimo: država je postavila računsko sodišče, institucijo, ki naj bi kot angel varuh bdela nad trošenjem javnega denarja. Računsko sodišče je od sredine devetdesetih let odigralo izjemno pomembno vlogo, bdelo je nad finančno higieno, preprečevalo je, da bi si državni in občinski uradniki ob pomoči pravilnikov, ki nimajo podlage v zakonu, samovoljno prisvajali več denarja, kot jim ga namenjajo zakoni. Kaj pa se zgodi, če obstaja resen sum, da celo samo računsko sodišče, ta angel varuh javnih financ, posluje po domače? Kateremu nadzorniku naj se pritožim, če sumim, da institucija, ki nadzira trošenje javnega denarja, sama troši preveč in nezakonito? Komu naj se pritožim, če sumim, da si visoki in manj visoki uradniki računskega sodišča izplačujejo dodatke, ki nimajo zakonitega kritja?

Država je uvedla tudi mehanizme, ki naj bi zagotavljali, da si policija ne bo jemala več pooblastil, kot jim jih je določil zakon. Vendarle: pred dvema tednoma sem bil priča ekscesu, ko je policija odvzela prostost štirim članom Direkcije Rolanja po sceni. Trije člani četverice so se zaradi napak v postopku pritožili, v pritožbi pa so opozarjali na niz nepravilnosti. Recimo: policijska patrulja, ki je hotela preveriti njihovo identiteto, se ni hotela predstaviti. Policijska patrulja je na jasno zastavljeno vprašanje, ali se jim zdi četverica kakorkoli sumljiva, eksplicitno odgovorila, da se jim ne zdi sumljiva. Slaba dva tedna po ekscesu je ljubljanska policija za Delo trdila, da četverica od policijska patrulje ni zahtevala, naj se policista predstavita. Četverica pa naj bi bila osumljena ogrožanja varnosti ameriške ambasade. Skozi šipo policijske postaje sem osebno sledil pogajanjem, ali se bodo policisti predstavili ali ne. In skozi šipo sem osebno slišal vprašanje: "Ali smo vam sumljivi?" Osebno sem slišal, da četverica ni dobila odgovora. Komu naj se pritožim, če sumim, da tisti del policije, ki bi moral nadzorovati zakonitost poslovanja mož v modrem, posluje po domače in prikraja dejstva, ki bi jih lahko preverili pri pričah?

Ni pa vse črno. Pred dvema letoma je bila ustanovljena državna revizijska komisija, ki nadzira zakonitost izvedbe javnih naročil. Institucija, ki preverja, ali so posli, financirani iz državnega proračuna, oddani skladno z zakonodajo, je prejšnji teden razkrila hude nepravilnosti pri oddaji poslov v slovenskem avtocestnem programu.

Predvsem pa je optimizma vredno dejstvo, da se je dokončno prebudil tisti del javnosti, ki mu nikakor ni vseeno, na kakšen način oblast izvaja svoja pooblastila. "Nasprotujemo tako terorizmu kakor vsakršni vojni in tudi poskusom nepotrebnega uvajanja izrednih razmer," sporoča pravkar ustanovljeni Socialni forum, pisana mreža organizacij in posameznikov, ki za ta petek v centru Ljubljane sklicuje poulično zabavo.

Empirične izkušnje kažejo, da je vprašanje, kateremu policaju naj se pritožim, če sumim, da policija krši zakon, zastavljeno narobe. Pritožba, naslovljena na javnost, je namreč edino jamstvo, da se bo kdo za pritožbo sploh zmenil.