Zadnji pogo

10. december, mednarodni dan človekovih pravic, je en tak praznik, na katerega se človek spomni na vsakih deset let. Zadnje omembe vredno praznovanje 10. decembra se je pripetilo leta 1987. Zabava je bila res imenitna. Pankrti so v Tivoliju odigrali svoj zadnji uradni koncert. Okej, nekaj mesecev kasneje so nepredvideno nastopili še enkrat, tedaj, ko se je protestiralo proti vojaškemu sodišču, ki je zasedalo na Roški ulici. In še na neki na pol zasebni zabavi v Orto baru so ropotali leta 1997. 10. december 1987 je bil pomemben dan. Hrupna muzika navadno najavlja pomembne družbene spremembe. Zadnji koncert Pankrtov, Zadnji pogo v Ljubljani, je izzvenel kot uvertura v razkroj starega režima. Ta je z vso naglico zgnil leta 1988. Refren "Eviva il comunismo e la liberta" popevke Bandierra Rossa je izzvenel kot veseljaško zajebavanje komunistov in himnično opevanje prihajajoče svobode.

Spomini na Zadnji pogo v Ljubljani imajo aktualno-politično sporočilo. Svobode prebivalcem teh krajev ni nihče podaril. Ni prišla niti na bajonetih kakšne zahodne velesile niti kot del paketa prikrite operacije kakšne zahodne obveščevalne agencije. Svobodo smo si pač vzeli. Vzela si jo je mularija, ki je brenkala in bobnala, vzeli so si jo mediji in publicisti.

Po drugi strani pa je res, da so bili Američani pri izvažanju svobode in demokracije v nekdanjo vzhodno Evropo relativno uspešni. Če ne bi bilo radia Voice of America in podtalne distribucije tiskanih publikacij, bi svoboda na Poljsko pripotovala dosti kasneje. Ameriško izvažanje svobode v vzhodno Evropo je bilo hvalevredno početje - ne glede na to, da danes v spominih nekdanjega direktorja ameriške obveščevalne agencije CIA Roberta Gatesa berem, kako je bilo izvažanje demokracije v vzhodno Evropo v resnici del širših geostrateških načrtov. Američani so uveljavljanje svojih strateških interesov od leta 1975, ko se je končala konferenca v Helsinkih, pač zavijali v plemeniti celofan skrbi za človekove pravice. Da se razumemo - ta celofan me čisto nič ne moti. Bolj me skrbi nekaj drugega.

Američani so izjemno spretni izvozniki. Če so po letu 1975 dokaj uspešno izvažali demokracijo, po 11. septembru izvažajo nekaj, kar še nima imena. Vendar je to, kar izvažajo, skrb vzbujajoče. Ne gre za to, da izvažajo vojaška sodišča. Izvažajo nagla vojaška sodišča. Če so bile teoretične procesne garancije, ki naj bi jih imeli osumljenci v ameriških kazenskih postopkih, eden najbolj brilijantnih ameriških izvoznih produktov, danes izvažajo nekvalitetno robo. Nagla vojaška sodišča, katerih zasedanja bodo tajna? Tista sodnija, ki ji je leta 1988 poveljeval polkovnik Djuro Vlaisavljević in je na Roški ulici obsodila kvartet JBTZ, je vzbujala podobno nezaupanje.

A tudi dejstvo, da država, ki je nekoč izvažala svobodo, danes izvaža hitra vojaška sodišča, ni najbolj zaskrbljujoče. Niso se spremenili zgolj civilizacijski standardi, ki veljajo četrt stoletja. Pod vprašajem so se znašli četrt tisočletja stari civilizacijski standardi. Od razsvetljenstva naprej namreč velja, da morajo biti trditve, če naj veljajo za resnične, dokazljive in preverljive. Recept, kako preveriti resničnost trditve, mora biti dostopen javnosti. Podatki, ki dokazujejo resničnost trditve, morajo biti javni. Dokazi morajo biti neposredni. Ta standard velja v znanosti, pravu in politiki. Od razsvetljenstva naprej velja, da niti brezmejna avtoriteta tistega, ki nekaj trdi, še ni dokaz resničnost trditve.

V globalni vojni proti terorizmu smo videli že skoraj vse. Le prepričljivega dokaza, da so teroristični zločin v New Yorku in Washingtonu izvedli tisti, na katere danes padajo bombe, še nismo videli. Še vedno ima oznako "strogo zaupno".

Leta 1987 je bilo praznovanje dneva človekovih pravic čista veselica. Letos me dan človekovih pravic obdaja z nelagodjem.