Tretje tisočletje

Ob koncu leta 1999 so matematiki opozarjali, da se tretje tisočletje ne bo začelo s prihodom leta 2000, pač pa šele leta 2001. No, teatralni in praznični prehod iz drugega v tretje tisočletje se je vendarle zgodil na prelomnici 1999-2000. Matematični prehod se je brez razkošnih ognjemetov pripetil leto dni kasneje. Politični in civilizacijski prehod v tretje tisočletje pa se je dogodil 11. septembra 2001. Pred prelomnico 1999-2000 so sicer napovedovali, da se zaradi morebitnega razpada računalniškim obrežij in s tem povezanih katastrof obeta tudi civilizacijska prelomnica, vendar se tedaj ni pripetilo nič usodnega. Razvpiti računalniški hrošč, imenovan Y2K, ni razsajal, računalniki so delovali, jedrske elektrarne niso eksplodirale, letala niso padala na tla, negativne utopije se niso uresničile. Uresničujejo se z zamudo.

Prioritete so se temeljito spremenile. Ob koncu drugega tisočletja se je dozdevalo, da je spoštovanje človekovih pravic ključna prioriteta. Ameriško zunanje ministrstvo je vsako leto pripravilo katalog držav, v katerem je pisalo, kako v tej ali oni deželi spoštujejo standarde varovanja človekovih pravic. Zoprno vprašanje, ali je bil katalog sestavljen dovolj pedantno, pustimo ob strani. Katalog v resnici ni bil ravno pikolovski, včasih se je zgodil genocid, pa je bil spregledan. Načelo, da je spoštovanje človekovih pravic ključni civilizacijski standard, pa se je zdelo simpatično.

In kaj je ključni civilizacijski standard tretjega tisočletja? Države danes poročajo, kakšen je njihov prispevek v boju proti terorizmu. Če je posamezna država pred 11. septembrom brez pametnega procesnega razloga nadzorovala elektronsko pošto, prisluškovala telefoniji ali ljudi brez razloga vodila na policijske postaje, se je to ravnanje lahko znašlo na negativni strani bilance o spoštovanju človekovih pravic. Leta 1997 se je dejstvo, da je nekdo prestregel zasebno korespondenco profesorja dr. Rudija Rizmana in jo poslal v objavo, znašlo v poročilu ameriškega State Departmenta o kršitvah človekovih pravic. Danes se lahko enaki postopki države znajdejo v pozitivnem delu bilance boja proti terorizmu. Slovenija bi bila lahko deležna pohvale, ker je med globalno protiteroristično kampanjo prestrezala elektronsko pošto oseb iz akademske, kulturne in civilno-družbene sfere . V pozitivnem delu bilance bi bilo lahko omenjeno dejstvo, da je policija odvzela prostost dr. Vladu Miheljaku, ker bi menda utegnil ogroziti ameriško veleposlaništvo. Na pozitivni strani bilance bi lahko nastopal podatek o hišni preiskavi pri dr. Dariju Zadnikarju, ko je policija na njegovem domu iskala sestavine za varjenje molotovk. Danes se ne zdi nikomur nenavadno, če slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel na javnost in na mnenjske voditelje naslavlja vprašanje: 'Ali obstaja zveza med antiglobalisti in teroristi?' Še pred dvema letoma bi ob tako zastavljenem vprašanju ljudje skočili v zrak in visokega državnega funkcionarja obdolžili, da že zgolj z zastavljanjem vprašanja kriminalizira drugače misleče. Danes so takšna vprašanja skladna z ideologijo, ki vlada globaliziranemu svetu.

Novi civilizacijski standardi še niso kodificirani. Kodificiran ni niti institucionalni okvir nove civilizacije. Ni več jasno, kje bodo po novem stali Združeni narodi. Ali Nato še obstaja? Na katerem kontinentu stoji Evropska unija? Morda na koncu vse skupaj ne bo tako zoprno, kot se dozdeva v tem trenutku. Čisto možno pa je, da bo kak visok državni uradnik med naslednjo poslanico zastavil vprašanje: 'Ali obstaja zveza med rock'n'rollom in terorizmom?'