Bitka za Jugoslavijo

Občasno smo si lahko pomagali s tole poenostavitvijo: "Povej mi, v kateri stranki si, pa ti povem, kaj si. In kdo si." Strankarska pripadnost naj bi bila tisto osišče, okrog katerega naj bi se vrtela cela Slovenija. No, ne cela Slovenija. Tisti del Slovenije, ki se tiče oblasti, moči, posla in denarja. Vprašanje pa je, ali si lahko s temi poenostavitvami pomagamo ob pivovarski štoriji. Leta 1998 je v uradnem listu izšel seznam izvoljenih članov občinskega sveta Laško. Tone Turnšek, letnik 1940, je bil na listi LDS izvoljen za občinskega svetnika. Tone Turnšek, direktor Pivovarne Laško, je od Jožeta Leniča, direktorja Kapitalske družbe, hotel kupiti delnice Pivovarne Union. Lenič je med letoma 1992 in 1999 služboval kot poslanec LDS. Mirko Kaluža, predsednik nadzornega sveta Kapitalske družbe, se je znašel na listi evidentiranih kandidatov za predsednika nadzornega odbora LDS. Lenič in Kaluža, oba torej LDS-ovca, Unionovih delnic v lasti Kapitalske družbe nista prodala Turnšku, strankarskemu kolegu iz Laškega, pač pa belgijski pivovarni. Pač, Turnšek je v strankarski politiki relativno nepomemben igralec, v matični stranki očitno nima omembe vrednih političnih zaveznikov.

Vendar Turnšek ni brez prijateljev. V resnici jih ima precej. Laškemu po ovinkih pomagajo Gorenje, Kmečka banka in še kdo. Če so Turnška na cedilu pustili tisti LDS-ovci, ki obvladujejo paradržavne sklade, mu na borzi pomagajo liberalci iz realnega gospodarskega sektorja. Včasih se je takšnim gospodarstvenikom reklo tehnokrati. Laškemu torej pomagajo tehno-liberalci.

Kaj je jedro štorije o pivovarski vojni? Folkloro pustimo ob strani. Jedro je tole: Pivovarna Laško ima ambicijo, da bi postala najmočnejša pivovarna na trgu, ki sega od Savinjskih Alp do Makedonije. Pivovarna Laško bi rada suvereno obvladovala trg, ki šteje okrog 15 milijonov ljudi. Trg, ki smo mu včasih rekli Jugoslavija. Laščani bi predvidoma potrebovali tri leta, da bi se na tem trgu dobro zasidrali. Paradržavna sklada, torej Leničeva Kapitalska družba in Odškodninska družba, ki jo je vodil pravkar odstavljeni Končnik, sta ambicije Laščanov poznala. Načrt naskoka na južni trg je hkrati predpostavljal, da Laščanom na domačem trgu ne bo nihče skočil v hrbet. Laščani so zato kupili četrtinski dežel Uniona, s paradržavnima skladoma pa so sklenili dogovor, da ta dva tujcem nekaj let ne bosta prodajala deležev v slovenskih pivovarnah. Dogovor je bil korekten. Laščani bi imeli še nekaj let časa, da se zasidrajo na velikem trgu, paradržavna sklada pa bi imela od tega koristi, saj je pivovarna, ki obvladuje 15-milijonski trg, vredna bistveno več od točilnice, ki je omejena na slovenski trg.

Potem pa se je zgodba zapletla, ker so v paradržavnih skladih vendarle namignili Interbrewu, da bi jih prodali deleže Pivovarne Union. Tisto, kar je ob pivovarski vojni daleč najbolj škandalozno, je prav to, kako se obnaša država. Ni problem v tem, da je paradržavni sklad tujo pivovarno povabil, naj licitira za delež v Unionu. Problem je v tem, da je Kapitalska družba licitacijo izvedla v trenutku, ko Laščani zaradi sodne prepovedi na licitaciji sploh niso smeli sodelovati. Oblast je torej prek sodne veje Laščanom omejila pravico, da sodelujejo v procesu svobodne konkurence. Potem pa je prek paradržavnega sklada, ki je podrejen izvršni veji oblasti, delnice prodala Belgijcem.

Najbrž v Sloveniji ni naivnežev, ki bi pričakovali, da bo liberalna oblast podjetjem pomagala. Ni pa jasno, zakaj jim liberalna oblast nagaja. Kako je možno, da liberalna oblast licitacijo za deleže ljubljanske pivovarne izvede tako, da Pivovarni Laško ne dovoli udeležbe na licitaciji? Licitacija, pri kateri zelo verjetnemu ponudniku ne dovoliš licitirati, ni licitacija. To ni svobodna konkurenca. To je dogovorna ekonomija. To je vrnitev v jugoslovansko mentaliteto. Država Slovenija torej Pivovarni Laško, ki ima ambicijo postati vodilna pivovarna na ex- jugoslovanskem trgu, nagaja s fintami, ki spominjajo na jugoslovansko politiko.

To, da so tehno-liberalci sklenili pomagati Laškemu, pa kaže na zanimiv razcep. Direktorji liberalnih nazorov prekinjajo koalicijsko pogodbo z LDS. No, morda je tudi obratno. Miloš Kovačič, direktor farmacevtskega podjetja Krka, se je ponudil, da bi kandidiral za podpredsednika LDS. Kovačič je velik direktor, je eden najbolj spretnih ljudi, ki jih ima Slovenija. To, da je blagovolil kandidirati za podpredsednika LDS, se je zdelo kot velik kompliment tej stranki. Potem je pa svet LDS sklenil, da stranka Kovačičeve kandidature pravzaprav ne potrebuje. Za podpredsednike LDS tako kandidirajo Tone Anderlič (ki je bil nekdaj predsednik ZSMS), Vika Potočnik (ki je bila nekdaj podpredsednica LDS) in Tone Rop (ki je podpredsednik LDS zdajle). Potočnik, Anderlič, Rop za podpredsednike LDS? Drnovšek za predsednika? Kakšen dolgčas.