Učimo se pri Johnnyju Youngu

Ko je Johnny Young prišel za ameriškega veleposlanika v Slovenijo, je najprej opravil protokolarne dolžnosti, takoj zatem pa se je predstavil slovenskim gospodarstvenikom. Povedal jim je, kakšne so njegove naloge. Ena ključnih prioritet, je pojasnil 6. novembra lani, je ta, da bo "opogumil slovensko vlado", naj ta čim hitreje spremeni predpise o varstvu intelektualne lastnine. Gre seveda za predpise, ki se tičejo farmacevtskih patentov. Če vlada ne bo zagotovila sprememb predpisov, bo Slovenija uvrščena na "watch (= črno) listo". Zgodba je znana, prejšnji četrtek je v slovenskem parlamentu s spremembo farmacevtske zakonodaje dobila epilog.

Prioritetna naloga veleposlanika ZDA v Sloveniji je bila torej ta, da vlado prepričan, naj spremeni zakon o zdravilih. S to spremembo so vsaj do določene mere prizadeti interesi dveh trenutno najuspešnejših slovenskih podjetij, Krke in Leka. Zakaj je bil prioritetni interes ameriškega veleposlanika, da Slovenija spremeni predpise o zdravilih? Zato, ker Krka in Lek, četudi gre za dve v svetovnem merilu majhni podjetji, občasno kvarita posel ameriških farmacevtskim multinacionalkam. Multinacionalka Pfizer je v preteklih letih na sodišču že večkrat skušala zmleti Krko, a se je novomeška farmacevtska družba nekako izvlekla. Tudi Lek se je uspešno boril proti pravdnim postopkom ameriških gigantov. Prek sodišča ni šlo. Okej, bo šlo pa prek diplomacije. Interes ameriških farmacevtskih družb, da jim Krka in Lek nehata kvarit posel, je postal delček ameriškega nacionalnega interesa. Ko je veleposlanik Young razložil, kaj je njegova prioriteta, je slovenski minister za zdravje dr. Keber sicer zavlačeval, kolikor se je dalo, potem pa je v parlament vendarle moral poslati novelo zakona o zdravilih.

Na kakšen način interes neke zasebne družbe postane nacionalni interes? Kaj počne, denimo, farmacevtska družba Pfizer, da postanejo njeni interesi hkrati tudi ameriški nacionalni interesi? To, da je Pfizer izumil viagro, tableto, ki impotentnim moškim vrne erekcijo, še ni zadosti, da bi bil interes te korporacije ekvivalenten ameriškemu nacionalnemu interesu. Interesi korporacije, ki je v lasti zasebnikov, pa postajajo vedno bolj podobni nacionalnim interesom, če korporacija plača veliko davkov. Vendar mora korporacija, če naj njeni interesi postanejo nacionalni interesi, narediti še precej več. Pfizer sodi med največje donatorje za volilne kampanje ameriških republikancev. Na prvem mestu je tobačni gigant Philip Morris, sledijo naftne korporacije, Pfizer pa se po količini sponzorskega denarja uvršča okrog desetega mesta. Naprej: v ameriški politiki je navada, da predsednik svetovalce novači med nekdanjimi lobisti. Med Bushevimi svetovalci sedita vsaj dva, ki sta v preteklosti lobirala za Pfizer in Glaxo -Wellcome, drugo farmacevtsko velikanko. Naprej: ameriški državni sekretar Colin Powell je, med drugim, lastnik delnic farmacevtske družbe Merck in Pfizer. Ameriška nevladna organizacija Center for Public Integrity navaja, da ima državni sekretar Powell v lasti za vsaj 250.000 dolarjev delnic farmacevtske družbe Merck in za vsaj 100.000 dolarjev delnic družbe Pfizer. Obe korporaciji, Pfizer in Merck, sta denar iz proračuna za lobiranje trošili tudi za lobiranje v State Departmentu. Veliki delničarji farmacevtskih korporacij so tudi drugi člani ameriške administracije.

Družba Pfizer je leta 1999 za lobiranje skurila 3.8 milijona dolarjev. Leta 1998 je ista korporacija za lobiranje porabila 8 milijonov, leta 1997 pa celih 10 milijonov dolarjev.

Če seštejemo vse skupaj, hitro postane jasno, kako in zakaj se interesi družb Pfizer in drugih farmacevtskih multinacionalk spremenijo v ameriški nacionalni interes. Interesi farmacevtskih multinacionalk so prek lobiranja, sponzorskih akcij in lastnikov delnic, ki so hkrati visoki državni funkcionarji, postali tako pomembni, da so se znašli celo v slovenskem parlamentu.

Ko je slovenski parlament sprejel novelo zakona o zdravilih, je ameriški veleposlanik Johnny Young zelo vljudno pohvalil Slovenijo.

Še dobro, da v Sloveniji kakšnih posebnih interesov nimajo ameriške naftne družbe. Te za lobiranje in sponzorske akcije skurijo še bistveno več denarja. Interese pa uveljavljajo na dosti bolj brutalen način.

Ker imajo slovenske naftne družbe težave v sosednji Hrvaški, bi lahko slovenska diplomacija Johnnyja Younga najela za inštruktorja. Potem bi slovenski diplomati hodili po Zagrebu in razlagali: "Radi bi opogumili hrvaško vlado, da se ta začne obnašati civilizirano."