Odpor za NATO

Slovenija je dobila Odpor, pardon, Odbor za Nato. Odbor za Nato je civilno-družbeno združenje, ki bo občinstvo prepričevalo, da je vstop v Nato koristna reč. Odbor za Nato ni prva državljanska iniciativa, ki hvali Nato. V Sloveniji že skoraj celo desetletje deluje Atlantski svet, civilno-družbena iniciativa, ki naj bi pospeševala povezovanje z Natom. Ustanovitev Odbora za Nato vzbuja vtis, da je civilno-družbenih iniciativ, ki podpirajo vstop v zavezništvo, veliko.

Idejo, da bi Slovenija potrebovala Odbor za Nato, sta prinesla vodja opozicije Janez Janša in zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. Član zakonodajne veje oblasti Janša in član izvršilne veje oblasti dr. Rupel torej sodelujeta pri iniciativi, ki naj ne bi bila državna, pač pa državljanska. Državljansko iniciativo vodi dr. Miha Pogačnik, predstojnik inštituta za mednarodno pravo na pravni fakulteti. Dr. Pogačnik je bil leta 2000 za krajši čas državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve, lani pa je bil član vladne pogajalske skupine, ki se je s pogajalci Svetega sedeža pogovarjala o vsebini t.i. Vatikanskega sporazuma. Odbor za Nato je torej nekakšna amfibija. Ljudje, ki se med službenim časom ukvarjajo z državnimi in državniškimi posli, bodo za vstop v Nato navijali še v prostem času. Ljudje, ki so čez dan državniki, državni uradniki, državni uslužbenci ali državni honorarci, bodo v poznih popoldanskih in zgodnjih večernih kot državljani podpirali uradno državno politiko. Če karikiram: državljana dr. Rupel in Janša bosta v večernih urah hvalila modrost sedanjega zunanjega ministra in nekdanjega obrambnega ministra.

Hm, nenavadno. Teh iniciativ, ki se tičejo Nata, je v zadnjem času kot blata. Pred slabima dvema tednoma smo imeli celodnevno vajo iz monologov, imenovano "javna predstavite mnenj", med katero je državni vrh za odrom odrecitiral, zakaj je Nato koristna reč. Ko so popoldne do besede prišli še zainteresirani državljani, državnih uradnikov in državnikov ni bilo več v dvorani. Dialoga torej ni bilo.

Ker je vlada sklenila javnost čim bolj temeljito seznaniti o tem, kaj je Nato, smo dobili tudi uradno vladno Nato stran na internetu. Stran izgleda imenitno. Je pa hec, ko človek pogleda, kaj se je dogajalo na "javni predstavitvi mnenj". Bralec lahko prebere, kaj se je pripetilo med prvim delom debate, ko so za govornico nastopali državniki in državni uradniki. Beležk tistega dela, med katerim so nastopali državljani, pa na vladni spletni strani ni. Zakaj na vladni strani ni glasov skeptikov? Zakaj ni glasov civilne družbe? Dr. Jamie Shea, vodja Natove PR službe, je dobil prostor na spletišču slovenske vlade, tisti, ki so prišli v parlament godrnjat, pa prostora niso dobili.

Vlada in opozicija se projekta, imenovanega Nato, lotevata s takšno gorečnostjo, da človek postane skeptičen predvsem zaradi gorečnosti, ne toliko zaradi vsebine. Zakaj tolikšna gorečnost? Zakaj cenzura na vladnem spletišču? Zaradi panike, da bi šlo na referendumu, ki bi se pripetil pred vstopom v Nato, kaj narobe? "Brez panike!" bi rekel dobri vojak Švejk. Če bo Slovenija jeseni iz Prage dobila vabilo v Nato, bo evforija tolikšna, da je referendumski rezultat predvidljiv. Če pa vabila ne bo, tudi referendum ne bo potreben.