Predsednik

Vladajoča stranka je imela kongres. Dogajanje sicer ni bilo dramatično, vendar kljub temu dovolj jasno napoveduje spremembe. Prognoza za stranko ni ravno optimistična. Drnovškovih naslednikov je preveč, predstavniki lokalnih organizacij in gospodarstva so nezadovoljni, razlike niso artikulirane, a zdi se, da se stranka premika nekoliko na "levo".

Najbolj očitno je, da za generalnega sekretarja ni bil izbran človek po izbiri predsednika stranke. Čeprav je res, da Drnovšek svoje želje ni izrekal ravno avtoritativno. Želel si je Gregorja Golobiča. Drnovšek, odmaknjeni vodja, dvignjen nad vsakdanjost, pravzaprav nujno potrebuje nekoga, ki ga povezuje s stvarnostjo. Nekoga, ki mu je intelektualno blizu. Brez Golobiča je oddaljenost med njim in stranko samo še večja. Tudi zato se najbrž ni pretirano zavzel za Biščaka, nad katerim gotovo ni mogel biti navdušen. A za "kazen" so predstavniki lokalnih podružnic izvolili Petra Jamnikarja, ki ga glede na ignoranco skoraj prezira. Nasprotovanje predsednikovi volji, ki jo je kljub vsemu dovolj jasno izrazil, je vsekakor upor. Tudi proti Gregorju Golobiču, ki je bil do Jamnikarja pred volitvami naravnost žaljiv. Drnovšek je ostal hladen. Se bo pač dosedanja funkcija generalnega sekretarja preselila v neko drugo funkcijo. Golobič je tako ali tako imel za generalnega sekretarja "nadstandardna" pooblastila. Funkcija predsednika sveta stranke pa je za nekakšno povezovalno funkcijo celo bolj primerna. In vendar, ali upor proti Biščaku ne napoveduje tudi upora proti Golobiču na glasovanju o predsedniku sveta stranke, v katerem prav tako sedijo predstavniki lokalnih organizacij?

Hkrati se je v LDS zamenjal podpredsedniški par. Tone Rop ostaja, Igorja Bavčarja pa je zamenjal Tone Anderlič. Kar pomeni, da sedaj oba podpredsednika pripadata tako imenovanim "ZSMS-jevcem", ki jim kot predstavnik "zelenih" pripada tudi novi generalni tajnik Jamnikar. Ta skupina, ki seveda ni nekaj enotnega in seže prek kroga "zajtrkovalcev", ima sicer medlo, a dovolj izrazito javno podobo. Ta jo ločuje od bolj razpršenih "Demokratov", ki so še pred kongresom "izgubili" Igorja Bavčarja, Dimitrij Rupel pa je v stranki že dalj časa precej osamljen. Na to kaže tudi zadržanost njegovih kolegov ob propagandni pobudi za Nato, ki jo je zasnoval z Janezom Janšo. Kongres je torej samo potrdil že prej doseženo prevlado "ZSMS-jevcev" v nasledstvenih bojih, ki je bila menda tudi edina od spodbud Igorju Bavčarju, da je odšel v Istrabenz. Drnovšek svojega kandidata za podpredsednika stranke ni imel, vendar to vsekakor ni mogel biti Anderlič, ki ga je predsednik enkrat že poskušal neuspešno zamenjati na mestu vodje poslanske skupine LDS. Drnovšek je na kongresu torej dobil "plebiscitarno" podporo, kar je bilo nekako samoumevno, vendar hkrati njegove preference tudi glede podpredsednikov gotovo niso bile uslišane. Kongres pa je ob tem razkril še šibkost izbire njegovih možnih naslednikov. Oziroma tistih, ki imajo ambicijo, da bi to postali, in h katerim je, kot kaže, treba prišteti tudi Toneta Anderliča. Gregor Golobič, dr. Slavko Gaber, Vika Potočnik in Tone Rop so stara imena. Kaj je torej novega? Da je med kandidati očitno najmočnejši Rop, da Golobič in Vika nimata podpore "periferije", da Gabrov neslavni odhod z ministrstva za šolstvo ni pozabljen in predvsem da med kandidati ni več Igorja Bavčarja.

V stranki se je torej začelo vzpostavljati novo ravnotežje, na katero bodo v prihodnjih mesecih delovali interesi lokalne mreže, poslancev in gospodarstvenikov. Nerodno pri tem je, da so razlike še vedno neartikulirane in se še najbolj kažejo v ambicijah posameznikov in nezadovoljstvu "lokalcev". Ne pa v razlikah do denimo vstopanja Slovenije v Nato ali gospodarskih "nacionalnih" interesov, čeprav seveda v stranki te obstajajo. Nasprotno, direktor Krke Miloš Kovačič menda na kongresu ni bil ravno dobrodošel. Dokler je predsednik stranke dr. Janez Drnovšek, so stvari jasne, in kar se zgodi neprijetnega, se pač zaobide. Pravzaprav je torej vse v redu. Osrednje vprašanje je tako ali tako ves čas samo to, do kdaj bo Drnovšek še predsednik LDS. In odgovor? Najverjetneje samo še do izrednega kongresa, ki naj bi bil na vrsti po njegovi izvolitvi za predsednika republike. O tem, da bo odstopil kot predsednik stranke, če bo izvoljen, ne dvomi praktično nihče. O tem, da namerava kandidirati, pa najbrž prav tako ne bi smelo biti nobenega dvoma. Njegova bolezen je za kandidaturo po eni strani dobra osebna motivacija, po drugi pa tudi odličen čustveni volilni adut. Sicer pa Drnovšek v zadnjem času ne deluje samo kot predsedniški kandidat, ampak skoraj kot že izvoljeni predsednik. Ta status mu menda priznava celo opozicija. Tako je vsaj mogoče razumeti izbiro njihove kandidatke Barbare Brezigar, ki nekoliko spominja na predsedniške kandidature LDS na prejšnjih volitvah.

To niti ni tako zelo nenavadno, saj si lahko Drnovškove izvolitve iskreno želijo. Z Drnovškom na mestu predsednika republike, ki ima precej omejena pooblastila, bi dobili tudi novega predsednika vlade in predsednika vladajoče stranke. Kljub temu da bi to kratkoročno pomenilo še več oblasti za LDS, pa bi bila stranka brez Drnovška, kot napoveduje tudi njeno kongresno obdobje, precej manj privlačna za volilke in volilce.