Obsesija nacionalnega

"Ljudje, ki so se potegovali za moje nominiranje, so prav gotovo vedeli, da to nagrado namenjajo mešancu, ne mešancu po krvi, ampak po pripadnosti, po izobrazbi, po običajih, skratka, namenjajo jo emigrantu. Poln spoštovanja sem do njihovega poguma."
Vinko Globokar

Nacionalno vprašanje je politično vprašanje. Narod pa "izum" meščanov in izobražencev. Ne glede na to, ali se strinjamo s tezo, da je "narod proizvod elit", ali pa s tisto, ki pravi, da so "elite glasniki narodove volje". Čeprav eno brez drugega gotovo ne gre.

Narodi niso "od vedno", nasprotno, so razmeroma mlad pojav. Prvi pogoj, da so se nacionalna čustva lahko sprijela v dominantno pripadnost naciji, je bil razpust lokalnih in stanovskih pripadnosti. Narodi so se konstituirali, ko sta zgodovino in religijo, kot tradicionalni vezi politične in družbene kohezije, zamenjali kultura in jezik kot najpomembnejša transsocialna posrednika nove družbene komunikacije. Prvi pojav nacionalnih držav naj bi tako pomenile absolutistične monarhije v 16. in 17. stoletju (Anglija, Nizozemska, Francija in Švedska), drugega združitvi Nemčije in Italije, tretjega pa odcepitve od večnacionalnih imperijev v srednje-vzhodni in južni Evropi konec 19. in na začetku 20. stoletja. Ali sodi Slovenija, kljub vsem razlikam, v to tretjo skupino, v kateri je jezik igral še pomembnejšo vlogo, saj so se jezikovne skupine oblikovale kot nacije v odporu do "tuje" (predvsem nemške) kolonizirajoče oblasti? Slednje je vsekakor značilno tudi za slovensko nacijo, v kateri so bile ideje o opuščanju slovenščine, kot književnega ali znanstvenega jezika, med izobraženci prisotne še v začetku 20. stoletja, pravo nacionalno prebujenje pa je pravzaprav doživela šele pred dobrim desetletjem.

A nacionalna čustva se s "posedovanjem" države ne relativizirajo, nasprotno, krepijo se, saj "posedovanje" omogoča identifikacijo nacije z izločanjem drugih. Strah, da v novih državah, kamor sodi praktično vsa srednje-vzhodna Evropa, prevladuje predstava nacije kot skupnosti ljudi istega izvora, jezika in kulture in ne razumevanje, da gre za politično skupnost z enakimi pravicami in dolžnostmi državljanov, ni neutemeljen. Po umoru 5 milijonov Judov in stotisočev Romov v drugi svetovni vojni ter pregonih Nemcev po njej, kar velja tudi za Slovenijo, od koder so prav tako odšli Italijani, od multinacionalne in večjezične kulture srednje-vzhodne Evrope ni ostalo veliko. V štajerskih mestih "trdnjavskega trikotnika", Mariboru, Celju in Ptuju, je denimo nemško prebivalstvo konec 19. stoletja doseglo okoli 80 %, sedanja slovenska primorska mesta pa so bila pretežno italijanska vse do konca druge svetovne vojne. Po njej se je, ob utišanju in odstranitvi nosilcev urbane kulture, začelo sožitje komunističnih režimov z nacionalizmom. Na Madžarskem je bila v modi "trianonska krivica", na Češkoslovaškem nacionalna nasprotja med Čehi in Slovaki, na Poljskem antisemitizem, v Jugoslaviji nasprotja med njenimi narodi. Nacionalizem je postal nekakšna "sekularna religija", ki integrira razcepljeno prebivalstvo.

Kljub temu da so vse te države, z izjemo Jugoslavije, preživele mirno menjavo družbenih sistemov, je prehod obremenil predvsem šibke marginalne družbene skupine. V nasprotju s principom "ustavnega patriotizma", ki združuje prek delovanja institucij pravne države, enotnost nacije pretežno organizira izključevanje manjšin prek jezika, kulture, skupne usode in nacionalnega karakterja. Je "Evropa" kaj drugačna? Zdi se, da ne odločilno. Predvsem pa je mogoče razumeti, da svoje "evropske" nacionalnosti ni pripravljena enakopravno deliti s potencialnimi novimi članicami. Zadnje poteze pri oblikovanju evropske kmetijske politike to še poudarjajo. Prehodna obdobja so seveda normalna, vendar naj bi bil njihov namen zmanjševanje ne le pravnih, temveč tudi razlik v razvitosti. Privilegiranje starih proti novim članicam je mogoče razumeti samo kot oviranje takšnega zbliževanja. Je torej ideja širitve Evropske unije res predvsem ideja kolonizacije? Takšni pomisleki se zdijo utemeljeni, kljub nujnosti integracije v svetovno gospodarstvo. Kakšen naj bi bil torej nacionalni interes? Odgovor je na splošni ravni seveda enostaven - enakost in blaginja. Bodo državljani Slovenije temu interesu kaj bližje v EU? EU, v kateri nacionalno vsekakor ostaja pomembna, čeprav pogosto politično nekorektna beseda.

Politična pomoč nacionalnemu gospodarstvu je v času prevlade globalizacijske ideje postala nekaj skorajda nesprejemljivega. Težava je, da svobodni svetovni trg, na katerem se spoštujejo pravila, ki so jih določili najmočnejši, deluje tako, da se prepadi med razvitimi in nerazvitimi (narodi) samo večajo. Medtem pa realno politični nacionalni interes tako v ZDA kot v Sloveniji definirajo finančne in intelektualne elite. Od njihovega znanja in razsvetljenosti sta v veliki meri odvisna nacionalna samozavest in bogastvo. In kaj počnejo te politične elite v Sloveniji, kjer so tako kot v vsej vzhodni Evropi obremenjene z značilnostmi lastninske in ideološke tranzicije? Smer, ki so jo začrtale, zbuja skrb. Znanje postaja vse dražje in zato težje dostopno revnim. Hkrati pa so očitne tendence oženja pravic in zaščite delavcev in vseh državljanov, denimo v zdravstvu. Kot da bi hotele naše "politične elite" dolgoročno zagotoviti koloniziran status evropski deželi Sloveniji.

Simpatično je pomisliti na prihodnost Evrope kot multietnične skupnosti, v kateri meje niti niso pomembne. A prav EU in njena sebičnost prej napovedujeta, da bo integracija vzhodnih, gospodarsko šibkejših držav, brez elit, primerljivih z zahodnoevropskimi, prinesla nove "nacionalne" probleme.