Čas enotnosti

"... mi smo pristojni za naklonjenost Nata, ne za naklonjenost slovenske javnosti."
dr. Dimitrij Rupel

Škofje so ocenili trenutek. Janez Janša tudi. Kakšna je torej stvarnost, kot jo vidijo mnenjski voditelji katoliškega občestva in opozicije?

Škofi so spet ponovili poziv k večjemu pogumu katoličanov v njihovem javnem delovanju, poudarili pomen verske vzgoje in ob tem opozorili na po njihovem nedemokratično šolsko zakonodajo. Še vedno drži tudi ugotovitev, da krščanska resnica nima pravice do strpnosti, da je krščanska vera odrivana v zasebnost, in to kljub temu, da je krščanstvo tesno povezano z začetki naroda. Tudi vodilo, da se morajo kristjani na novo naučiti, kaj morajo pomeniti resnica, pravičnost, svoboda, medsebojno spoštovanje, občestvo in solidarnost, ni novo. Tako kot zavračanje praznoverja in reinkarnacije. Enega od poudarkov so škofje namenili tudi "verigi verujočih", ki je najbrž še posebej pomembna pred popisom, na katerem naj bi se ljudje opredeliti tudi glede svojega verovanja. Drugi je namenjen povojnim pobojem, ki terjajo priznanje in obžalovanje, hkrati pa poslanica izpostavlja osebno dostojanstvo tako žrtve kot storilca. Vse to pomeni mehčanje stališč v primerjavi s tistimi iz poslanic pred podpisom "vatikanskega sporazuma". Cerkev ni več zatirana, le še odrinjena, in nanjo niso več organizirani napadi. Napočil je torej nov čas. Čas za delovanje, ki bo usmerjeno v spreminjanje javnega mnenja v skladu s pogledi slovenske rimskokatoliške cerkve, ki pa ostajajo v območju konzervativizma, značilnega za obdobje pred II. vatikanskim koncilom. Škofje pravijo, da ne morejo pristati na trditev, da so vse vere enake, in da do zares krščanske evangelizacije pridemo le tedaj, če oznanjamo osebo Jezusa Kristusa. So ostale vere torej manjvredne? Kaj šele agnostiki ali celo ateisti.

So se pa predstavniki rimskokatoliške cerkve tudi bolj neposredno lotili političnih komentarjev. Ivan Štuhec je v Demokraciji povedal predvsem to, da je Drnovšek edini demokratični voditelj levice in leve sredine, da Kučan predstavlja antidemokratično levico in anarholiberalce, Janša in Bajuk pa desno sredino. Ostali so marginalci. Po logičnem sklepanju je za "normalizacijo demokracije" potrebna koalicija med levo in desno sredino, ki bi v opozicijo potisnila "kučanovce". Ti so po interpretaciji Janše v isti reviji zmagali na kongresu LDS. Premagali so ozki "Drnovškov krog" in se pripravljajo na prevzem stranke po odhodu sedanjega predsednika. Slednje sicer drži. Vendar gre za pogled, ki ne upošteva vloge Igorja Bavčarja, ki je bila na kongresu LDS precejšnja in je odločilno vplivala na izvolitev s strani Drnovška "nezaželenega" tajnika. Je ta spregled zgolj naključen? Hkrati Janša ugotavlja, da je Koalicija Slovenija sama prešibka (SLS ni relevantna sila) in zato vidi možnost za povolilno sodelovanje z LDS, pod pogojem, da bo v njej prevladala "dosledno proevropska struja". Ali je ne more nasproti "zsmsjevcem" predstavljati prav Bavčarjeva struja? Po drugi strani pa je zbližanje Drnovška in Janše opazno že nekaj časa. Podobno razumevanje "nacionalnega interesa" glede prihoda tujega kapitala loči samo vprašanje bank, za katere Janša pravi, da so "nekaj več". In tu je Nato, kjer ne gre samo za sodelovanje z Ruplom, ampak Janša v tem vprašanju lahko daje Drnovšku najmočnejšo podporo. Precej močnejšo od nekaterih iz LDS.

Vse te analize spregledujejo tudi "vatikanski sporazum", ki je pri prej omenjenih ocenah gotovo igral svojo vlogo. Čeprav se zdi, da je vendarle pomembnejše nekaj drugega. Brezprizivna naklonjenost Natu in EU druži politično elito. Razlik glede vstopanja v Nato in EU uradno med parlamentarnimi strankami (razen SNS) sploh ni. Kar je povsem neverjetno. Je referendum o vstopu v Nato tudi zato že dobljena stvar? Politiki so o tem očitno vedno manj prepričani. Hkrati pa poteka tudi boj za mesto tistih, ki si bi za ta "uspeh", ki za mnoge pomeni emancipacijo in varnost, lahko pripeli medaljo. Po razumevanju "katoliške desnice" bi bil s tem storjen tudi prvi korak pri končanju "tranzicije" in Drnovšek, Janša ter Rupel bi bili vsekakor blagoslovljeni. Ostali bi lahko samo ploskali, saj ne agitirajo niti ne nasprotujejo, celo ne odpirajo debate. Vprašanja o tem, ali denimo članstvo v "partnerstvu za mir" ni dovolj, so heretična. Tako da bo kmalu postalo relevantno vprašanje, kdo bo sploh predlagatelj morebitnega referenduma. Za njegov uspeh bi bilo vsekakor bolje, če bi šlo za civilno pobudo in ne denimo za pobudo SNS. Po drugi strani pa je povsem legitimno vprašanje, kaj bi naredile vladne stranke, če referendum morda ne bi uspel. Bi vlada odstopila? Le zakaj? Saj ne natoskeptiki ne evroskeptiki, ki jih po javnomnenjskih raziskavah niti ni tako malo, razen nacionalistov, sploh nimajo svoje politične reprezentacije.

Tako vladajoča in opozicijska politika izrisujeta eno samo vizijo države, članice Nata in EU. Čeprav eno z drugim ni nujno povezano. Legitimnost oblasti v Sloveniji pa tako ali tako menda že zdaj podeljuje podrejenost ciljem mednarodnih asociacij in ne volja državljank in državljanov. Tako vsaj pravi zunanji minister.