Jani Sever

25. 2. 2002  |  Mladina 8  |  Uvodnik

Zavezništva niso zastonj

Ministrstvo za zunanje zadeve je ponovno predlagalo dr. Petra Jambreka za člana beneške komisije. Nenavadno. Ali s tem vlada daje nekakšno priznanje njegovemu ravnanju in odločitvam, ki so spremljale zaplete glede volilnega sistema, ki jih je Slovenija preživljala nekaj let?

Jambrek je bil član Evropske komisije za "Demokracijo skozi pravo", kot se uradno imenuje beneška komisija, v času pred zadnjimi državnozborskimi volitvami, ko je ta, na pobudo vlade, v kateri je bil Jambrek minister, presojala, ali so ustavna dopolnila, ki so uvedla proporcionalni volilni sistem, skladna z evropskimi demokratičnimi standardi, glede na to, da so v nasprotju z referendumsko voljo in odločbo ustavnega sodišča. Bajukova vlada je za mnenje torej vprašala komisijo, v kateri je sedel njen notranji minister, ki je pred tem že dvakrat odločal o naravi referenduma o volilnem sistemu. Za osvežitev spomina. Leta 1996 je SDS zbrala 40.000 podpisov in razpisan je bil referendum o volilni zakonodaji. Predlog SDS ni bil edini, o katerem so volilke in volilci glasovali. Dobil je sicer največ glasov, vendar ne večine. Peter Jambrek, takratni ustavni sodnik, je, kot je pozneje sam povedal, primer prevzel, ker ni bil predlagan za kandidata za sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice. Lahko bi rekli iz maščevalnih nagibov. Ustavno sodišče je nato leta 1998 "reinterpretiralo" referendumski izid in z rezultatom 5 : 4 odločilo, da je na referendumu zmagal večinski volilni sistem, ter naložilo državnemu zboru, da ga uzakoni.

Beneška komisija je kljub Jambrekovemu lobiranju, poskusu Barbare Brezigar, da za tri mesece prestavi neugodno odločitev, in navedbi napačnih datumov o volitvah v pismu komisiji, ki ji ga je poslal takratni predsednik vlade dr. Andrej Bajuk, oktobra 2000 odločila, da sklep državnega zbora o spremembi ustave ni bil v nasprotju z evropskimi standardi demokracije. Komisija je bila mnenja, da imajo sprejeta dopolnila ustavno veljavo in zato povsem jasno prevladujejo nad referendumsko odločitvijo "predhodne" zakonodajne narave. Hkrati pa je kritično ocenila tudi slovensko zakonodajno ureditev referendumov. Peter Jambrek je kljub temu, da se je iz primera izvzel, s Klemnom Jakičem k odločitvi spisal "appendix", nekakšno ločeno mnenje, v katerem je beneški komisiji očital, da ni razumela, kaj je bila sploh vprašana, slovenskemu državnemu zboru pa represivne namene in kršitev človekovih pravic. Jambrekova vloga pri usmerjanju dogodkov, ki jih je sprožil referendum o volilni zakonodaji in so privedli do globoke politične krize, je bila vsekakor izjemno velika, če že ne odločilna. Bil je idejni pobudnik večinskega sistema, potem je kot ustavni sodnik prevzel primer referenduma in nastopal kot predsednik ustavnega sodišča, ki je od državnega zbora zahtevalo spremembo zakonodaje. Po spremembi ustave je sooblikoval predloge Bajukove vlade beneški komisiji, sodeloval pri javni obravnavi zadeve in pozneje "razsodbi" dodal še svoje mnenje.

"Jambrekov" nasprotnik v sporu pred beneško komisijo je bil formalno državni zbor, a v resnici je seveda šlo za stranke sedanje vladne koalicije. Prav na točki izbire večinskega sistema je nastala ločnica, ki je SLS odtrgala od "pomladne" opcije. Grozila je resna politična kriza. Zaradi volilne zakonodaje je razpadla Bajukova koalicija. LDS, ZLSD in Desus pa so večinskemu sistemu bolj ali manj odkrito ves čas nasprotovali. Referendum o volilnem sistemu, odločitev ustavnega sodišča in sklep državnega zbora, da uzakoni proporcionalni sistem, so bili ena od osrednjih tem predvolilnega boja. Tema, ki naj bi bila po mnenju mnogih na volitvah odločilna. Ali se je to zgodilo, je težko reči, a če sledimo logiki, da je državni zbor odgovoren ljudstvu in da bodo volitve pokazale strinjanje ali nestrinjanje volilk in volilcev z odločitvijo glede volilnega sistema, so odločitev beneške komisije dovolj prepričljivo potrdili tudi državljani in državljanke Slovenije. Čemu torej odločitev vlade, sestavljene iz strank, ki so Jambrekovemu videnju resnice jasno nasprotovale, da ga ponovno kandidira za člana Evropske komisije za "Demokracijo skozi pravo"? Ni na razpolago nihče drug?

Odločitev je menda sprejel zunanji minister dr. Dimitrij Rupel samostojno in na lastno pobudo. Vsekakor o tem, da vlada to namerava storiti, niso vedeli nič v nobeni od stranke vladne koalicije. Bolj ali manj po naključju je novica zakrožila šele po tem, ko je bila stvar končana. Kar je formalno tudi povsem nesporno. Ministri so pač samostojni in procedure glede takšnih "imenovanj" sploh niso določene, kaj šele, da bi bile predmet koalicijskega usklajevanja. Vprašanje je torej, kaj je zunanjega ministra za takšno odločitev motiviralo. Je to storil brez premierove vednosti? Kakorkoli, Drnovšek je bil intimno tako ali tako naklonjen večinskemu volilnemu sistemu, pa tudi ekvilibriranje in zbliževanje, predvsem s SDS, je bil njegov običajni moto, še posebej uporaben pred volitvami ali ko je bilo treba zažugati koalicijskim partnerjem. Po drugi strani pa je tudi bližina, ki jo je med Janezom Janšo in dr. Dimitrijem Ruplom stkal njun odbor za Nato, povsem pristna. Oba naj bi s to skupno akcijo pridobila naklonjenost na drugem političnem polu. A zdi se, da slednje vendarle bolj velja za Rupla in da bo Jambrekovo "imenovanje" vezi lahko še bolj utrdilo.

V SLS pravijo, da je dr. Peter Jambrek ugleden pravni strokovnjak, ki ga visoko cenijo v evropskih pravnih krogih, zato ne vidijo zadržkov, da bi bil ponovno predlagan za člana beneške komisije. V ZLSD vsega skupaj, kot kaže, ne bi radi obešali na veliki zvon. Podobno velja za tiste v LDS, ki sploh vedo za dogodek. Sicer pa je ob notranjih težavah, ki jih ima prva vladna stranka, vse skupaj res videti samo kot marginalna podoba delovanja oblasti.