Travmatično poslavljanje

"Dejstvo pa je ... ni zamenjave za dr. Drnovška, ne samo v LDS, te zamenjave nima slovenska politika, in to je problem, ki bo pravzaprav vsebinski."
Gregor Golobič

Ob volitvah predsednika sveta LDS sta se prvič v tej stranki izoblikovali dve možnosti, dva kandidata. A priložnost izoblikovanja dveh alternativ, ki bi ju ločevale jasne razlike v pristopu, če že ne programu, je ostala neizkoriščena.

Gregor Golobič in dr. Slavko Gaber sta predstavljala dve opciji. Eno, za katero je stal dr. Janez Drnovšek, in drugo, ki se sploh ni uresničila. Menda ravno zato, ker bi pomenila izbiro proti volji predsednika stranke. Vendar vse skupaj ni tako preprosto. "Manevri" so trajali še na dan seje sveta, ko je Gaber iskal podporo za svojo kandidaturo v poslanski skupini LDS. Situacija je bila torej izjemno napeta. Gabrova "državnozborska" kandidatura bi namreč pomenila, da je poslanska skupina postavila protikandidata Drnovškovemu, kar bi bila svojevrstna nezaupnica predsedniku. Poleg tega je poteza nenavadna zaradi heterogenosti poslanske skupine LDS, ki se je potrdila, saj Gaber med poslanci, kljub pomoči vodje poslanske skupine Anderliča, ni dobil (zadostne) podpore za kandidaturo. Kakorkoli, razlike so v javnosti ostale neizrečene, čeprav sta jih priznala tako Golobič kot Gaber. Šlo naj bi predvsem za to, da po Gabrovem mnenju stranka ne funkcionira in da se zaradi ekskluzivističnega načina dela, ki zaobhaja prakso dogovarjanja glede ključnih vprašanj znotraj stranke, v LDS izgublja "ideja libertarnosti". Gre pravzaprav za staro diskusijo, ki ima korenine še v času pred Gabrovim odstopom z mesta šolskega ministra.

Je šlo torej ob seji sveta LDS v resnici za opozicijo Gaber proti Drnovšku, v kateri se je Gaber zadnji trenutek umaknil? Koliko glasov bi dobil, če bi se odločil kandidirati, je nesmiselno ugibati, vendar je res, da je Golobič dosegel razmeroma skromen rezultat. Podprli sta ga sicer dve tretjini tistih, ki so glasovali, vendar je bil edini kandidat, in to Drnovškov - da gre za njegovo izbiro, je predsednik stranke izrecno zapisal kar na vabilu. Poleg tega je predsednik LDS "kampanjo" za Golobiča, ki se je intenzivno začela že pred kongresom stranke, končal na predvečer seje sveta kar na TVS. Ne glede na oceno uspešnosti rezultata pa je res, da je Golobič dobil priložnost, ki bo trajala do jeseni, saj se zdi, da dokler bo predsednik stranke Drnovšek, razlike tako ali tako ne morejo biti izrečene, vsej ne javno. Z Drnovškovim morebitnim odhodom se bo situacija spremenila. Prav v strahu pred to spremembo pa leži, kot je videti, velik del argumentov za Drnovškovo odločitev za Gregorja Golobiča, ki naj bi zagotavljal nekakšen trden "link", ki bi Drnovšku omogočal dovolj neposreden vpliv na delovanje stranke, tudi v primeru, da bi postal "nadstrankarski" predsednik republike. Čeprav je res, da vsak človek prej ali slej razmišlja s svojo glavo, kar nedvomno velja tudi za Golobiča.

Za Gabra naj bi bilo slednje še posebej značilno. Toliko bolj nenavadno se zato morda zdi njegovo trenutno zavezništvo z Anderličem in posredno torej tudi z Igorjem Bavčarjem, s katerim se Anderlič menda dobro ujema glede razumevanja interesov gospodarskih lobijev (najpomembnejše so zavarovalnice), ki imajo težave z "Drnovškovo" politiko finančnega ministra Toneta Ropa. Gre torej za navezo, ki je vsekakor ne držijo skupaj "libertarne ideje". Poleg tega pa se od daleč zdi, da so se javne težave LDS pravzaprav začele z "odhodom" Igorja Bavčarja, ki je, kot kaže, v stranki sedaj samo še bolj aktiven (z Anderličem naj bi sodelovala v "primeru Jamnikar"). To je seveda povsem legitimno, vendar se zdi, da gre pri vsem skupaj predvsem za raven osebnih pozicij. Trenutna koalicija proti "Drnovšku po Drnovšku" je torej dokaj raznovrstna, kar bi lahko bil za stranko eden redkih dobrih znakov. LDS po Drnovšku namreč najbolj potrebuje nekaj, kar bi stranko obdržalo skupaj. Potrebuje pa tudi naslednika. Pri tem pa je za Gabrove ambicije nerodno, da so mnogi prepričani, da bi njegovo predsedovanje stranki avtomatično pomenilo oddaljitev od "sredine", že zato, ker velja za "utemeljitelja" laične šole, ki je za slovensko rimskokatoliško cerkev tako nesprejemljiva.

Razmerja različnih pogledov v LDS torej ostajajo enaka. V strahu pred izgubo "centra", med mnogimi osebnimi ambicijami (Golobič in Gaber vsekakor nista edina) in ob neartikuliranih razlikah, razmere niso videti ravno optimistično. Nikjer tudi ni videti, da bi se na odru lahko pojavil nekakšen "deus ex machina". Obdobje politike stranke, ki jo je poosebljal Drnovšek, se počasi izteka. Vsem pa je jasno, da njegov naslednik ne bo mogel funkcionirati enako, kot je to počel dolgoletni predsednik vlade. Tako Golobič kot Gaber zato govorita o "nadgrajevanju delovanja stranke" oziroma o tem, da LDS "združuje zelo različne ljudi, različne interese". Oba hočeta ohraniti veliko stranko, ki pa še vedno ostaja v nekakšnem preddemokratičnem stanju nejasnih razlik. Najkrajše povedana napoved je tako stavek Jaše Zlobca, da se bodo jeseni karte na novo premešale. Do takrat bo živahno dogajanje potekalo predvsem v ozadju. Na zunaj se v LDS najbrž ne bo veliko spremenilo, nadaljevalo se bo oddaljevanje od "idej libertarnosti" in približevanje ali prehajanje politične "sredine", ki je še posebej pomembno pred volitvami za predsednika republike.

Problemi vladajoče stranke seveda vedno vplivajo na celotno politično sceno. Vse skupaj pa ne bi bilo tako neprijetno, če alternativa "realne" opozicije, ki se pogosto, predvsem ob kritikah arogance oblasti, zdi tako privlačna, v Sloveniji ne bi bila omejena na koalicijo Slovenija, ki jo njeni predstavniki, denimo s ksenofobičnimi izjavami o nezaželenih tujih zdravnikih, postavljajo daleč na desni pol.