Zaupanje v policijo

"V smislu odklonitve pogovora pod hipnozo, iz opravičenih razlogov, (je) zapisal še zraven poligraf. In to je vsa resnica."
Marko Pogorevc, generalni direktor policije

V primeru Petek je končno prišlo do premika, ki je razkril nesposobnost policije in okoliščine, ki spremljajo primer, v precej jasnejši luči. Kakšne bodo posledice? Kot kaže po prvih odzivih, se ne bo zgodilo nič. Vodstvo policije se je izgovorilo na anonimne krivce. In javnost je to kupila.

Akcija "Petek na poligraf" je zanimiva in treba si jo je ogledati kronološko. 21. februarja je namestnik šefa kriminalistov, Marjan Erhatič, na tajni seji preiskovalne komisije državnega zbora povedal velepomemben podatek, da je pretepeni Večerov novinar Miro Petek odklonil testiranje s poligrafom. Erhatič je pozneje pojasnil, da je lažni podatek dobil tik pred sejo in ga ni preverjal. Vsekakor vsaj izraz nespoštovanja preiskovalne komisije in nestrokovnosti. Ali pa je običajno, da vrhovni kriminalist obravnava žrtev kot osumljenca? Je hotel povedati kaj več? Kot po naključju je v Nedelu tri dni pozneje, 24. februarja, izšel intervju s koroškim podjetnikom Jankom Zakeršnikom, enim od "junakov" Petkovih člankov, lastnikom skladiščnega, prevoznega, špedicijskega podjetja Eurocity. V intervjuju je Zakeršnik Petkovo zavrnitev testiranja uporabil kot alibi, da tudi sam ni hotel na poligraf. Glede na čas izida je moral biti intervju narejen skoraj sočasno, ko je Erhatič zgodbo prodajal preiskovalni komisiji, kar pomeni, da je bila dezinformacija koordinirana. Ali pa ima Zakeršnik ušesa tudi v državnem zboru. Kakorkoli, zgodba o poligrafu je tako postala javna, a nikomur na policiji se še vedno ni zdelo nenavadno, da se poligrafira žrtev.

Predsednik preiskovalne komisije Mirko Zamernik (SDS) je imel več kriminalističnega čuta. Ali je res zavrnil poligraf, je vprašal kar Petka, ki je vse skupaj zanikal. Policija je še vedno molčala. 7. marca, dva tedna po prvi Erhatičevi izjavi pred komisijo, je slednja spet zasedala. Tokrat je Erhatiča na laž postavila tudi generalna državna tožilka Zdenka Cerar. Parlamentarna komisija je zato sklenila, da bodo na naslednjo sejo ponovno povabili Erhatiča, in poslala dopis policiji. Šele takrat je policija v odgovoru na ta dopis tudi sama predlagala ponovno pričanje Erhatiča pred komisijo, čeprav je šef policije Marko Pogorevc pozneje na TVS trdil, da naj bi to komisiji predlagal sam. Kar je vsekakor zavajanje. 12. marca je torej pred komisijo ponovno nastopil Erhatič, ki je povedal, da je šlo za komunikacijski zaplet, in napovedal ostre ukrepe proti odgovornim, čeprav po njegovi oceni s tem zapletom ni "... nobenemu škodoval, niti koristil". Pred TV kamerami je podšef kriminalistov še pojasnil, da Petku poligraf ni bil ... nikdar izrecno predlagan". Kar naj bi pomenilo, da mu je bil predlagan nekako med vrsticami, a tudi to Petek odločno zanika. Gre torej ponovno za zavajanje. Res pa je, da so Petku predlagali pogovor pod hipnozo, ki naj bi bil uporaben v primerih delnih amnezij ob pretresih možganov. Petek je hipnozo odklonil. Prepričan je, da se ne bi mogel spomniti ničesar novega. Po vseh preiskavah, ki jih je preživel v bolnišnicah, pa ima preiskav in "eksperimentov" dovolj.

Do tega ima Petek absolutno pravico, a vse skupaj je vendarle izzvenelo, kot da se policija trudi, Petek pa ji nagaja in ni kooperativen. Da takšno razumevanje ni naivno, potrjuje to, da menda tako policija kot tožilstvo vztrajata, da hipnoza ne more škoditi zdravju in da naj se tak pogovor vendarle opravi. Medtem preiskavo še vedno vodi koroška policija. Na vprašanje, ali bo primer vendarle prevzela ljubljanska centrala, po besedah Mirka Zamernika Marko Pogorevc odgovarja: "... da je to že storjeno, da analitične službe in strokovna pomoč koroškim kolegom že teče". Pravo vprašanje pa je kot kaže, ali ni povsem vseeno, "katera policija" raziskuje primer, glede na to kako se do njega obnaša policijski vrh. Tudi tožilstvo primera ne more dodeliti posebni tožilski skupini, ker menda ni nobenih dokazov, da bi za napadom na Petka stala hudodelska služba. Novinarja napadejo in ga pretepejo skoraj do smrti. Vse kaže na organiziranost, vendar zanjo pač ni dokazov, ki jih zbira lokalna policija - tista, ki je konec koncev med potencialnimi osumljenimi. Tudi to, da je bila ustanovljena komisija državnega zbora, kar pomeni, da med poslankami in poslanci obstaja sum, da ima primer Petek celo politično ozadje, ne pomaga.

In vendar parlamentarna komisija, kot se je izkazalo v zadnjem času, ni nepomembna. Težava je le v tem, da je videti, kot da se ukvarja predvsem z napačnimi "vabami". Takšnimi, kakršna je bila zadnja s poligrafom in kakršna se zdi zaplet med ministrom Bohincem in šefom kriminalistov Mohorkom. Jim jih nekdo namenoma nastavlja? Da bi to ugotovili, bi se najbrž morali odločiti, da bodo natančno preiskali tako delo policije kot delo tožilstva, namesto da ti dve ustanovi razumejo kot svoje svetovalce. Konec koncev je že to, da je komisija ugotovila, da policija ni vedela za povezave med nekaterimi posamezniki iz policije in tožilstva s tistimi, ki bi lahko bili potencialni naročniki pretepa, zadosten znak, da bi bila to prava pot. A komisija za zdaj še ne problematizira dela policije in tožilstva. Nasprotno, njen predsednik pravi, da je policistom pač treba zaupati. Če ne bomo njim, komu pa bomo? No, morda bi bilo drugače, če bi bile "politične barve" policijskega vrha in parlamentarne komisije manj usklajene.

Na koga lahko torej računa javnost? Na novinarje, katerih kolega je bil pretepen? Novinarka TVS je zadevo komentirala takole: "Spomnimo se, že kmalu po napadu na Petka je bil podobno zaveden sam direktor policije, ko je optimistično napovedal, da storilcem dihajo za ovratnik." Višek cinizma?