V deželi nestrpnih

Nestrpnost je postala skoraj modna muha. Kot da se izpolnjuje napoved, da bo zmaga desnice na referendumu proti samskim ženskam še okrepila agresivnost in samozavest tistih, ki samo zaradi politične korektnosti "sovraštva" do manjšin ne izrazijo povsem neposredno.

Glede Sester je menda vse O.K. Opozarjanje redkih medijev na homofobijo in pritisk iz tujine sta ustvarila nekakšen mir. Pa tudi nekaj časa je že minilo, čeprav je prvo, nestrpno reakcijo javnosti težko pozabiti. Ampak da ne bo pomote, Sestre naj bi kljub vsemu imele kar nekaj težav pri organizacijskih zadevah. Medtem predstavnica vlade pravi, da so aktivisti, ki so zastopali pravico do drugačnosti, tej naredili več škode kot koristi. Nekateri komentatorji pa so prepričani, da so nestrpni tisti, ki so za Sestre. Kot da bi šlo za to, kdo je za Sestre in kdo ne. Čeprav so bila osrednje vprašanje Eme pravila, ki so jih nekateri poskušali vsiliti post festum, ker so po vnaprej dogovorjenih pač zmagali napačni. Še huje, ker je bilo glede na težave pri glasovanju po telefonu edino logično sklepanje, da je nekdo poskušal goljufati v škodo Sester, je bilo na neprijetnost najbolje čim prej pozabili. Si predstavljate linč, ki bi sledil, če bi v tistih treh definitivno goljufivih minutah televotinga največ glasov nabrale Sestre?

Nekako sočasno z afero Ema se je začela intenzivna debata o težavah zdravnikov, ki so preobremenjeni in preslabo plačani. Najhuje pa je, da jih veliko primanjkuje. Vendar je za tudi to bolje, kot da bi kakšnega uvozili. Še posebej iz bivše Jugoslavije. Tako razmišlja celo zdravniški sindikat in takšno stališče zastopa največja opozicijska stranka. Alenka Mirt Iskra je bila zelo neposredna, ko je dejala, da SDS nasprotuje predvsem uvozu zdravnikov iz območja bivše Jugoslavije. Kot da tam ni dobrih zdravnikov. Logika je seveda grozljiva, saj o tem, kdo naj bi zdravil, če ji sledimo, ne odloča kakovost, ampak "kri in zemlja". Če razmišljanje razumemo dobesedno, pa bi ga lahko prevedli tudi takole; bolje je biti slabo zdravljen kot ozdravljen od "južnjakov". Če bomo potrpeli nekaj več kot deset let in bo ustanovljena medicinska fakulteta v Mariboru, naj bi menda primanjkljaj zdravnikov postal zanemarljiv. A tudi če upoštevamo samo tiste, ki zagovarjajo takšne argumente, v Sloveniji čez deset let ne bo 800 novih strokovnjakov. Bo pa precej novih zdravnikov začetnikov "čistega porekla".

V krog nestrpnosti in tolerance širše javnosti do nje sodi tudi primer kandidata za ustavnega sodnika, za katerega je Mladina prejšnji teden razkrila, da je sicer pred več kot desetimi leti nasprotoval postavitvi vrtca za hendikepirane otroke v soseski, kjer je živel. Sam trdi, da nima nič s tem. Menda so ga zanimala samo pravna vprašanja glede postavitve objekta. A tri priče, ki smo jih našli, se ga vendarle spominjajo kot nasprotnika vrtca. Zgodba je potem dobila novo dimenzijo, ko je postalo jasno, da moža, ki se je preseli, sedaj moti vrtec tudi na novi lokaciji. Vrtec za zdrave otroke. Vse skupaj bi bilo morda lahko samo bizarna oblika nestrpnosti, ki jo prakticira neki posameznik, če ne bi šlo za človeka, ki je bil predlagan na najvišjo funkcijo v eni od vej oblasti. Grozi nam torej, da bo nestrpnost nekako institucionalizirana. In vendar se mediji niso zganili vse do četrtka, ko so poslanke in poslanci ter predsednik republike pokazali za zadevo več občutka od javnosti.

No, ne vse poslanke in poslanci. Tisti iz SDS so pretežno molčali. Je pa istega dne predsednik njihove stranke sprožil novo pobudo v nizu tistih, ki so usmerjene proti pravicam manjšin. Na predlog zakona o lokalni samoupravi, ki predvideva za 20 občin svetnika iz vrst Romov, je Janez Janša vložil amandma, naj ta ne velja za občino Grosuplje. Ob tem je kot argument navedel podatek, da v občini Grosuplje prebiva samo 60 Romov z volilno pravico. A saj ne gre za številke. Upor proti širjenju pravic Romov se je na lokalni ravni pojavil tudi v drugih občinah, kjer živijo in ga podpirajo posamezniki tudi iz drugih strank. Janša je bil samo edini, ki je zadevo sprožil v državnem zboru, kar se bo v letu lokalni volitev vsekakor izkazalo za "dobro" predvolilno potezo. "Haiderji" iz okoliških držav morajo biti res veseli. Ampak saj to ni nestrpnost, saj gre samo za cigane, ki jih je tako ali tako malo, pa še težko bi rekli, da je lahko kakšno skoraj nomadsko ljudstvo kjerkoli avtohtono.

Romi, homoseksualci, južnjaki, hendikepirani, otroci in samske ženske so skupine ljudi, do katerih je v Sloveniji nestrpnost nekaj normalnega in splošno sprejemljivega. Tisti, ki prakticirajo to nestrpnost, zase seveda ne mislijo, da so nestrpni. Javnomnenjske ankete pa jih zaznajo šele s kakšnimi bolj zapletenimi vprašanji. Kdo pa zase javno trdi, da je nestrpen? Skoraj nihče. Raje se izgovarjajo na pravne težave, ki naj bi jih sprožala enakost, na ljudsko voljo ali pa denimo na pravice še nespočetih otrok. Najhujšo obliko sprenevedanja pa pomenijo obtožbe tistih, ki naj bi se preveč nestrpno borili proti nestrpnim. Manjšine so pač vedno predvsem žrtve dominantnega javnega mnenja, ki vsaj s tihim odobravanjem spremlja diskriminacijo, če je že ne spodbuja.

In dominantno javno mnenje v Sloveniji? Ne pozabimo na referendum o pravici samskih žensk do umetne oploditve. Dokler krivica, ki je bila izglasovana, ne bo popravljena, pač živimo v deželi, kjer je nestrpnost uzakonjena.