Ameriški mir

"V očeh nekaterih držav, ki jih ne bi želel imenovati, je Slovenija veliko bolj nedotakljiva, če je članica Nata, kot če ni članica Nata."
Dr. Dimitrij Rupel

Slovenija je že pred leti vložila prošnjo za vstop v Nato. Takšna je bila odločitev parlamenta, vseh sestav vlade in takšna je politična opredelitev praktično vseh parlamentarnih strank. O alternativi vstopu v Nato se praktično ne govori. Razen te, da povabila sploh ne bi dobili.

Ker je demitarilizacija, glede na javno mnenje, če že ne zaradi mednarodnih okoliščin, videti utopija, ostaja ob članstvu v Natu edina možnost nevtralnost oziroma neuvrščenost v vojaške bloke. Kar ni tako nenavadno. Od članic EU v Natu niso Irska, Avstrija, Švedska in Finska. Vse imajo za to svoje zgodovinske razloge in vse so vsaj za zdaj s svojim neuvrščenim statusom zadovoljne. Pred kratkim je bil na obisku v Sloveniji švedski premier Goran Persson, ki je povedal, da z Natom želijo sodelovati, nočejo pa se mu pridružiti. Tako lahko razumemo tudi novo švedsko varnostno doktrino, ki pravi, da je mogoče grožnje miru in varnosti najbolje odvračati usklajeno in v dogovoru z drugimi državami, predvsem v okviru OZN. Hkrati varnostna politika poudarja okrepitev sodelovanja s Partnerstvom za mir, katerega osnovni princip je, da vsaka država sama odloča, kako in kje je v njem pripravljena sodelovati, ter okrepitev sodelovanja z Rusijo. Poenostavljeno rečeno, sodelovanje z Natom je nujno, a na prostovoljnih temeljih in pod pogojem, da ima vojaška akcija mandat OZN.

Nevtralnost ima seveda svoja pravila, prednosti in pomanjkljivosti. Blokovsko neuvrščenim deželam njihov status omogoča nevtralnost v času vojne. Vendar je po koncu hladne vojne, v času intenzivne globalizacije, nevtralnost dobila slabšalen prizvok, kot da gre za nekakšen izolacionizem. Še bolj se je takšno razumevanje neuvrščene sebičnosti razmahnilo po 11. septembru, ob nastanku globalne protiteroristične koalicije, v katero je vsaka od velikih sil investirala svoje konkretne geostrateške in politične cilje. Kljub temu, da sodelovanja v posameznih koalicijah nevtralnost nikakor ne onemogoča. Nasprotno, omogoča intenzivnejše ukvarjanje z diplomatskim posredovanjem in seveda ne preprečuje kakršnegakoli sodelovanja v mirovnih operacijah OZN. Pomembno pravilo organizacije obrambnih sistemov nevtralnih držav se zdi tudi neprofesionalna vojska. Za lastno obrambo je pač očitno lažje poskrbeti ob nabornem sistemu, civilni zaščiti in s pomočjo organizacij prostovoljcev kot s profesionalci, ki so predvsem pomembni v operacijah na tujem. Stroški za tak ali drugačen sistem so primerljivi. Švedska, ki je za obrambo res namenjala 3 % BDP, jih bo le še 2,1 %. Kar je zelo blizu odstotku, ki naj bi ga plačali za slovensko profesionalno vojsko.

Vsekakor vstop v EU in vstop v Nato nista vprašanji, ki bi bili neposredno povezani. In vendar je za odločitev gotovo pomembno tudi poznavanje razmerij med EU in Natom. Evropa se je že odločila, da za svojo obrambo in vojaško sodelovanje potrebuje skupne sile za hitro posredovanje. Zdi se, da je do uresničitve takšne strategije še sorazmerno daleč, vendar je naloga teh skupnih enot znana. Gre za obvladovanje mednarodnih kriz in preprečevanje konfliktov. Razlika med Natom in takšno evropsko obrambno organizacijo naj bi bila torej predvsem v neodvisnosti od politike ZDA, v odločitvi za nastopanje izključno v "mirovnih" vojnih operacijah in v proračunu. Ob tem se seveda postavlja vprašanje, koliko časa bodo evropske države potem še potrebovale Nato in njegov 5. člen. In ali so razlike pravzaprav predvsem posledica egoizmov? Na neki način gotovo, vendar gre tudi za to, da vojaških akcij Nata a priori ne moremo označiti za neproblematične. Kot sporne pa jih mnogo bolj pogosto in množično kot ameriška javnost prepoznava evropska. Nova situacija, v kateri ZDA postajajo vedno bolj dominanten dejavnik Nata, in zametki nove ameriške jedrske doktrine dajejo zato samostojni evropski obrambni politiki samo še izrazitejšo težo.

Javnomnenjska podpora vstopu v Nato, ki naj bi se v Sloveniji trenutno gibala okoli štiriinštiridesetih odstotkov, še vedno predstavlja večino, ki bi na referendumu, če bi bil včeraj, po vseh pričakovanjih morala zmagati. A spremembe sveta, v katerem ZDA prevzema vlogo nezmotljivega arbitra, zbujajo odpor, čeprav je res, da bodo v Sloveniji na odločitev javnosti najbrž bolj vplivale druge motivacije. Tudi povsem čustvene. To, da naj bi stopili v zvezo, ki je v vojni, katere konca ni videti, in se bo, kot vse kaže, še širila, bo morda celo manj pomembno od všečnosti trenutnega predsednika ZDA ali od predstave o tem, zakaj Slovenija Nato sploh zanima. Ker je zaprosila za članstvo? Zaradi primernosti lokacije koprskega pristanišča in mariborskega letališča? O oporiščih se za zdaj sicer ne govori, a če bodo potrebna ... Zaradi stabilnosti v regiji? Prav na slednjo morebitna odločitev proti Natu, ki se lahko zgodi samo na referendumu, najbrž ne bi vplivala. Če seveda ne bi bila posledica nacionalnega samozadovoljstva in bi zato lahko posledično pomenila odločitev proti Evropi in ZDA. Odločitev za izolacijo ter pasivnosti. V vsakem primeru pa bi tveganje odločitve proti Natu Sloveniji vendarle prineslo vsaj možnost izziva večje samostojnosti in vsestransko aktivnega sodelovanja, ki je lahko bolj avtonomno.

Odločitev za Nato se zdi mnogo bolj preprosta. Hkrati pa bi bila, kar ni nepomembno, očitno tudi posledica in dokaz strahu pred sosedi ter izraz prepričanja, da evropski mir in varnost še vedno lahko branijo samo Američani.