Svojeglavci in samozadovoljneži

"Res pa je, da so zadnji medijski napadi ... nenavadno intenzivni. V bistvu se je začelo, ko sem konec lanskega leta ob precej slabih zdravniških izvidih napovedal možen umik z mesta predsednika vlade ... Kot da gre za nekakšen mrhovinarski instinkt."
Dr. Janez Drnovšek

Premier je torej prepričan, da so kritike na račun obnašanja vlade, ki jih objavljajo mediji, predvsem posledica nekakšnih iracionalnih instinktov, skorajda pravzgibov zlobne javnosti. Ali res? In kje se je vse skupaj začelo? Ob novici o njegovi bolezni?

Ali ne gre bolj za to, da je seznanjanje z boleznijo predsednika vlade kritike omililo in jih za nekaj časa zadržalo. Zadnja izjava se zdi v tej luči samo še en od flopov vladnega komuniciranja z javnostjo, ki se v zadnjem času kar vrstijo. Predvsem v zvezi z nakupom letala, ki za Drnovška, kot kaže, pomeni največjo javnomnenjsko težavo doslej. Mimogrede, Mladina je o izjemno dragem vladnem letalu, ki pa naj bi takrat stalo "samo" 27 milijonov dolarjev, pisala že marca 1997. Ampak vendarle ne gre samo za letalo, čeprav je res, da je to za vprašanje javnost očitno najbolj občutljiva tema. In tudi ne gre samo za domače medije. Prav v tednu, ko je Drnovšek jadikoval nad mrhovinarstvom le-teh, je Financial Times objavil prilogo o Sloveniji. Prilogo, ki je menda ni plačala slovenska vlada, kot je to včasih običaj pri tem časniku. Če bi jo, bi imela vsekakor odštekan smisel za odnose z javnostjo, saj slika Slovenije, ki jo predstavlja FT, ni ravno bleščeča. Lahko pa bi rekli, da je realistična. Precej podobna tisti, ki jo slikamo tudi domači mediji.

Najbolj odmeven del priloge je bil seveda članek o domnevno slabih odnosih s sosedami, pri katerih ima Slovenija sloves prepirljivke. Izpostavljen je bil celo avstrijski veleposlanik, ki je novinarju vsekakor govoril za diplomata velike neumnosti, ki bolj kot o Sloveniji govorijo o prepirljivosti in težavah s sosedami, ki jih ima Avstrija. A veleposlanik je samo uporabil zelo nediplomatski pristop. Neki bolj olikan zahodni diplomat, ki je bil manj citiran, je Slovenijo označil samo kot precej samozadovoljno. Kar je tisto stanje duha, ki povzroča največ zadreg. Vpliva tako na zadržanost do pritoka tujega kapitala pri privatizaciji kot na skepso do vključevanja v EU in na vedno bolj odklonilno stališče do vstopa v Nato. To so tudi po pisanju FT najpomembnejše teme na slovenski politični sceni. Ob personalnih spremembah v samem političnem vrhu, ki se bodo, čeprav še ni jasno, v kakšnem obsegu, vsekakor zgodile pred koncem letošnjega leta, tako kot odločitev o tem, ali bomo vstopili v Nato. Vsekakor dovolj za stresno stanje, ki odseva v izjavah predsednika vlade.

O tem, kako pomembne bodo personalne spremembe v slovenski politiki, priča pospešeno sprejemanje zakona o predsedniku republike. Zakona, ki je kljub temu, da naj bi uredil tudi status bivšega predsednika, predvsem pomemben za prihodnjega, ki bo deloval v skladu z njegovimi določili. Najpomembnejša je formalizacija že uveljavljenega načina informiranja predsednika republike, ki se je utrdila v zadnjih letih. In seveda zagotovitev rezidence, v kateri bo bival novi predsednik. Namen zakona je torej utrditi predsedniški položaj. A nenavadno, prav v trenutku, ko se je po mnogih letih od prvega predloga začela razprava o zakonu, so v javnost prišle govorice o tem, da Drnovšek morda sploh ne bo kandidiral na jesenskih volitvah. Kakorkoli, premier bo maja na obisku v ZDA. V palači OZN in najbrž tudi pri zdravnikih. Tako se zdi verjetno, da bo odločitev o svoji morebitni kandidaturi sporočil šele po vrnitvi. Race o tem, da bo kot kandidat LDS za predsednika republike na volitvah nastopil nekdo drug, so tako videti predvsem kot poskus razbremenjevanja Drnovška, v trenutku, ko vladi ne gre najbolje v boju z javnim mnenjem, ne glede na letalo, ki je postalo nekakšen simbol sindikalne jeze, in ne glede na Nato, ki je njen nesporno najpomembnejši kratkoročni zunanjepolitični cilj.

Da je nekaj z javnim mnenjem glede vključitve v Nato v Sloveniji hudo narobe, so opazili tudi Američani. Član ameriškega odbora za širitev Nata dr. Ronald D. Asmus si je na TVS priskrbel celo intervju, v katerem je najprej pojasnil, da se bo po njegovem mnenju Nato odločil za "veliko širitev" in da je Slovenija med državami kandidatkami na vrhu. Potem je, ob opombi o obrambnem proračunu, prišlo na vrsto tisto, zaradi česar je očitno želel nastopiti. Naloga slovenske politike je predvsem zagotoviti javno podporo Natu. "Menim ..., da je pomembno, da bi vprašanje razčistili pred srečanjem v Pragi in predvsem pred glasovanjem v senatu ter ratifikacijo povabil vseh članic Nata." Skratka pred povabilom. Gre za poniževanje? Izraz nove imperialne politike? Zgolj diplomatsko gesto? Neuradno povabilo? Kakorkoli, privolitev v odločanje o vstopu, brez uradnega povabila, bi bila najbrž predvsem znak izjemne servilnosti. Zmaga tistih proti vključitvi na referendumu po povabilu pa precej večja neprijetnost za ZDA in Nato. Že slutnja, da bi se to lahko zgodilo, potrjuje, da je slovensko javno mnenje svojeglavo, in kot pravi FT, samozadovoljno.

To pa je tudi mešanica, ki ne shaja dobro z razkazovanjem pretiranega razkošja ali pretirane ponižnosti.