Odgovor oblasti

"Ni naloga novinarstva, da obravnava pranje denarja - za to imamo druge inštitucije."
Jože Glogovšek, predsednik uprave NKBM in predsednik nadzornega sveta Večera, pred parlamentarno komisijo za primer Petek

Novinarska "gonja" proti vladnemu letalu se je pretekli teden umirila. Zatišje, ki ga pogojuje zasičenost z eno in isto zgodbo. Vladna, na pol dana beseda, da bo razmislila o tem, da bi se lahko letala znebila. Oboje je gotovo imelo svojo vlogo. Kot kaže, pa je bilo tudi lobiranje v nekaterih medijih, predvsem na TVS, precej uspešno.

Tudi pretekli teden smo o letalu kljub temu izvedeli nekaj novega. Finance so objavile, da cena opremljenega falcona 900EX v povprečju znaša 31,9 milijona ameriških dolarjev. Vlada je govorila o ceni 35 milijonov ameriških dolarjev. Slovensko letalo naj bi bilo torej kar 3 milijone dolarjev dražje. Zaradi dodatne opreme? Na uradu za informiranje nam je uspelo izvedeti, da je bila za slovenskega falcona osnovna cena 33,8 milijona dolarjev. Zanimivo. Razliki med povprečno in končno ceno sta izjemno veliki. Zakaj sta nastali? Tudi na to bi vlada morala znati natančno odgovoriti. Ampak ta teden elektronski mediji te razlike niso raziskovali. Tudi o tem, da se je uredniku informativnega programa na TVS uprl novinarski kolektiv in zahteva njegov odstop, potem ko naj bi blokiral objavo cene državnega aviona, nismo izvedeli veliko. Namesto tega je bila letalska novica tedna, da je Herald Tribune objavil oglas, v katerem neko podjetje iz Luksemburga kupuje podobnega ptiča za direktorja firme MIL Ivestments. Nekega direktorja. Naš falcon kar naenkrat ni več videti tako drag. Mimogrede, posredniki nam niso hoteli povedati naslova kupca, rekli so le, da naj ne bi imel svoje spletne strani.

Se bo vlada falcona torej res znebila? Z upanjem, da bo s tem pokazala: "... da je še vedno odgovorna, demokratična vlada", kot je bilo zapisano v enem od komentarjev, v katerem je bil avion tako rekoč že odprodan. Sledil je samo še poziv medijem, naj ne rušijo vlade. Kot da je mogoče priznati napako, potem pa ne potegniti konsekvenc, ali še huje, kot da so za vse skupaj tako ali tako krivi samo mediji. Tako nekako, kot misli Mirko Bandelj. Ne glede na vladna zapletanja in licitiranje končne cene letala. Če obstaja problem, so zanj krivi tisti, ki o njem poročajo, in če jih je mogoče prepričati, da se o problemu ne splača govoriti, problema enostavno ne bo več. Kakšna obljuba je medtem dobrodošla, ampak saj spomin javnosti tako ali tako spet uravnavajo ti isti poročevalci in se jih zato ni treba držati. In vendar stvari niso tako enostavne. Ob padcu napovedi MMF o gospodarski rasti za Slovenijo za okoli 2 % v dobrega pol leta, ob nesposobnosti sklenitve socialnega pakta ter v položaju, v katerem plače v javnem sektorju že nekaj let izdatno prehitevajo rast plač v gospodarstvu, na letalo ne bo lahko pozabiti.

Vseh zadreg se pač ne da razrešiti z lobiranjem v medijih, vendar nekateri v vladi očitno mislijo drugače. Mirovni inštitut je prejšnji teden protestiral proti uredniški odločitvi TVS, da sta v oddaji Aktualno, ki je bila namenjena tematiki vključevanja Slovenije v Nato, nastopila zunanji minister dr. Dimitrij Rupel in obrambni minister dr. Anton Grizold. Sama, brez nasprotnikov vstopa v Nato. V protestu med drugim piše, da je predstavnica mirovnega inštituta po prejšnji oddaji Aktualno, v kateri sta nastopili obe strani, slišala "ostre besede" zunanjega ministra uredniku informativnega programa Urošu Lipuščku o tem, da "premalo poskrbi, da bi pomembni državni projekti bili ustrezno predstavljeni". Je ta nasvet spodbudil uredniško odločitev, da oddajo Aktualno spremenijo v propagandni program za včlanitev v Nato? Če je tako, gre za neverjetno podcenjevanje javnosti. Ali pa se oblast vendarle ne moti povsem? Konec koncev, mediji pač poročajo, pogosto pa se spremeni bolj malo. A podcenjevanje je samo ena stran odnosa. Bivši, sedanji in bodoči funkcionarji vendarle vedo, da se bo zanje osebno marsikaj spremenilo, če bo za določeno napako javnost v nekem trenutku pokazala vsaj nekaj občutljivosti.

Zato prezirljiv odnos do medijev hkrati kaže tudi strah pred neugodno sodbo javnosti. Tako kot je bilo grmenje zunanjega ministra proti medijem odgovor na za uradno politiko neugodne javnomnenjske trende odobravanja vstopa Slovenije v Nato, so tudi Drnovškove reakcije in cmoki v grlu, ko bi moral povedati nekaj jasnih besed o odločitvi za nakup dragega aviona, samo reakcija na to, da jih nima. Drnovškovo nelagodje je toliko bolj razumljivo, ker gre za predsednika vlade, za sam vrh izvršne oblasti, in ker je vtis, da vlada ne zna izračunati cene letala, pač katastrofalen. Četudi to morda ni tako zelo pomembno kot dejstvo, da vlada podpisuje dogovore s sindikati, ne da bi vedela, kakšne finančne posledice bodo imeli, ali da pošilja ustavnemu sodišču v presojo mednarodne sporazume, ne da bi znala napisati vlogo, je javnosti zgodba o letalu nedvomno lažje razumljiva in jo zato tudi bolj iritira. Konec koncev, koliko ljudi pa še ni kupovalo avtomobila, in večina jih je gotovo vedela, koliko jih bo njihovo prevozno sredstvo na koncu stalo. Posledično lahko sedaj mnogo lažje razumejo tudi druge vladne spodrsljaje.

Spodrsljaje, ki se dolgoročno ne dajo odpraviti samo s prezirom javnega mnenja. Če ne bi bilo tako, bi to pomenilo, da živimo v družbi, v kateri svoboda govora ni vrhovna vrednota. Kjer medije lahko oblast tudi utiša in kjer so pretepeni novinarji tisti, ki so pač preiskovali napačne stvari.