(Re)balansiranje

Dr. Janez Drnovšek je odpotoval v ZDA. Na obisk v OZN, k predsedniku Bushu, ki ga bo sprejel na njegov rojstni dan, kar je super kul, in na pregled k zdravnikom.

Ob vseh teh pomembnih opravkih je bilo v sporočilu vlade vendarle zelo izpostavljeno, da je premier v Ameriko odpotoval z redno linijo. Se je vlada torej popolnoma odpovedala novemu falconu? Najbrž ne, saj delovna skupina za njegov nakup še vedno deluje. Prej gre za nekakšno demonstracijo ponižnosti pred javnim mnenjem, ki pa jo je mogoče brati tudi kot znamenje užaljenosti. Češ, kakšni ozkosrčneži pa ste, še svojemu premieru ne privoščite letala, tako da se mora voziti z rednimi linijami! Pri tem pada vlada iz ene skrajnosti v drugo. Od ultra luksuza do rednih linij. Kot da vmes ni ničesar. In kot da pri medijskih reakcijah na nakup falcona ni šlo predvsem za pretirano končno ceno ter njeno netransparentno in zavajajoče licitiranje v javnosti. Kot da bodo mediji sedaj morda videti še malo bolj mrhovinarski. Kot da zgodba z letalom nima povsem drugačnega nauka. Da je za uspešno komuniciranje z javnostjo najpomembnejša razumna politika, ki bi jo pomenil nekoliko nižji cenovni razred letala, in predvsem jasnost glede porabe proračunskega denarja. Brez tega bo razvoj v naslednjih letih videti še manj lahkoten. Ne le za Slovenijo. Tudi za LDS. Če je nekaterim to morda bolj pomembno. Še posebej v situaciji, ki ni ravno rožnata, kar je prejšnji teden prvič posredno priznala tudi vlada z napovedjo rebalansa proračuna oziroma varčevanja, kot ukrep imenuje finančni minister.

Že pred prvomajskimi počitnicami je Drnovšek dejal, da zaradi trenutnih okoliščin ne vidi možnosti za svojo kandidaturo za predsednika republike. Zaradi "medijske kampanje" okoli aviona? Ali si lahko torej še premisli in se odloči za kandidaturo, če se bo neprijetna zgodba dovolj pozabila? Glede na to, da je bil precej nejasen o razlogih za svojo odločitev, je tudi to seveda mogoče, čeprav ne prav verjetno. Konec koncev za njegovo odpovedjo kandidaturi ni pravzaprav nihče žaloval. Poleg tega se gotovo zaveda vladnih finančnih težav in tega, da bo njegovo končno premiersko spričevalo, kljub vsem dosedanjim uspehom, vendarle rezultat, ki ga bo na volitvah 2004 dosegla LDS. Ta pa bo odvisen od možnosti prosperitete kakovosti življenja, ki bo takrat dosežena, oziroma od tega, kako bo te možnosti doživljala in ocenjevala javnost. To bi veljalo, tudi če bi bil Drnovšek medtem denimo že dve leti predsednik republike. Tako kot smo njegovo spogledovanje s kandidaturo lahko razumeli kot takratno nelagodje ob dejstvu, da prognoze razvoja v bližnji prihodnosti niso več tako optimistične, kot so bile, je mogoče odločitev, da ne kandidira, razumeti tudi kot "strah" pred možnostjo močnega protikandidata in celo hipotetičnega poraza, ki se je ob letalski vladni javnomnenjski agoniji in neugodni napovedih gospodarskih gibanj prvič lahko zazdel realističen.

Volilna bitka za mesto predsednika republike ne bo brez Drnovška seveda nič manj zanimiva. Nasprotno, morala bi biti bolj nepredvidljiva. Zaenkrat je znano pravzaprav samo to, da ima kandidatka Koalicije Slovenija Barbara Brezigar, kljub solidni moči SDS, težave zaradi šibkega dosega NSI, in da SLS na volitvah v prvi vrsti upa, da jim bo podpora dr. Francetu Arharju vsaj nekoliko pomagala pri njenih sicer poraznih javnomnenjskih ratingih. A tudi tokrat na predsedniških volitvah kandidati strank tako ali tako ne bodo imeli nujno največjih možnosti za uspeh. Tudi zato bo kandidatov, čeprav za zdaj morda tega ni videti, najbrž veliko. Vsekakor dovolj za drugi krog, čeprav "strah" pred mediji, pred drugimi kandidati in pred samim sabo najbrž pozna večina tistih, ki se nameravajo spustiti v volilni boj. Drnovšek jim je z odpovedjo svoje kandidature vsekakor pomagal. Kaj pa LDS? Na volitvah kot največja stranka najbrž potrebuje svojega kandidata. In to ne kogarkoli. Na prvih volitvah predsednika republike brez Milana Kučana, ki ga je večina njenih volilk in volilcev doživljala tudi kot kandidata blizu LDS, si najmočnejša stranka preprosto ne more privoščiti, da bi njen človek dobil le nekaj odstotkov glasov. Po drugi strani pa si je težko predstavljati, da še tako dober kandidat ali kandidatka te stranke na predsedniških volitvah lahko zmaga. Flegmatičen sprejem napovedi, da Drnovšek ne bo kandidiral, s strani javnosti lahko razumemo tudi kot namig, da si jih le malo želi, da bi imela stranka, ki je že tako temeljito prežela slovensko sceno, obe najpomembnejši politični funkciji v državi, predsednika vlade in predsednika republike. Tega si na premierskem položaju verjetno ne more želeti niti Drnovšek.

Dolgoročno je to dobro za demokracijo. Tako kot je vsaj za možnost začetka streznitve dobro priznanje potrebe rebalansa proračuna oziroma vladnega varčevanja.