Vedno večja Amerika

Drnovškov obisk ZDA je bil sicer nekoliko okrnjen, a zanj, kot vse kaže, vseeno uspešen. Nesrečna utrujenost in dehidracija sta bili slej ko prej predvsem posledica potovanja z redno linijo. Drugače pa je bilo na prvi pogled vse v redu. Skoraj vse.

Podpora Sloveniji glede vstopa v Nato menda ni vprašljiva. Pentagon ima pomisleke, a odločitev o širitvi je tako ali tako politična. Ob tem nekateri Američani še vedno sugerirajo, da bi bilo dobro imeti referendum o Natu pred povabilom. Slovenski politiki mora vsekakor biti nekoliko nerodno. Najprej so vložili prošnjo, naj nas povabijo v Nato, ko pa naj bi povabilo končno dobili, ni več čisto jasno, ali ga bodo ljudje, ki so jih izvolili, sprejeli. Drnovšek je ob tem, v opravičilo za mlačnost in kot nekakšno prošnjo po zagotovilu, da je povabilo v Pragi dovolj zanesljivo, opozoril, da je bila Slovenija enkrat pri širitvi že izpuščena. Kakorkoli, osrednji problem slovenske politike do Nata je trenutno očitno odločitev, ali iti na referendum pred povabilom ali po njem. Mnenje ZDA pri tem seveda ni nepomembno. A privolitev v referendum pred povabilom bi bila po vztrajnem nasprotovanju takšni rešitvi v zadnjih mesecih že skoraj komično ponižen obrat. Kakšen bo torej izhod iz te za mnoge politike izjemno neprijetne situacije? Ameriki je težko reči ne, če referenduma ne bo, morda ne bo niti povabila.

Rešitev je torej tako rekoč na dlani. Referendum bi bilo treba nekako vendarle pripraviti pred formalnim povabilom devetnajsterice v Pragi in poskušati spregledati svoje dosedanje argumente za naknadni referendum. Glede na to, da v odnosu do Nata med Koalicijo Slovenija in vladnimi strankami ni bistvenih razlik, to niti ne bi smelo biti tako zelo težko. Še lažje bi bilo, če bi pred Prago od ZDA dobili nekakšno "poluradno" zagotovilo. A na žalost je Bushevo sporočilo, da tega ne bo. V zavezništvo pač nima smisla vabiti tistih, ki o tem, ali bi bili zavezniki, niso prepričani. Česa veliko bolj decidiranega najbrž ne gre pričakovati. Sicer pa je že nekaj časa jasno, da so se ZDA odločile za tako imenovano veliko širitev. Se pravi za sedem novih članic. Kar dovolj zanesljivo pomeni, da bo povabljena tudi Slovenija. "Nova" ameriška politika ima, kot kaže, jasno smer - več Nata pomeni tudi več ZDA. Evroatlantsko zavezništvo se praktično širi na skoraj ves svet. Pogodba z Rusijo je pri tem gotovo velik korak, saj bo, tako kot velika širitev Nata v vzhodno Evropo, glede na vpliv ZDA v novih članicah strukturno gotovo še oslabila vpliv zahodnoevropskih članic Nata.

Slovenija je bila ob obisku svojega premierja v ZDA videti primerno majhna. Hkrati pa je javno mnenje ponovno nekoliko zanihalo v korist vstopa v Nato. Kljub nespretni vladni propagandi je argument, da je za državo izjemno slabo, če je brez zaveznikov, in da so ZDA trenutno vsekakor najmočnejši možni zaveznik, strahovit. Ali je sploh varno biti zunaj "imperija", ki, kot je videti, še vedno raste oziroma prav zares šele nastaja ter je v fazi, ko mu vlada slogan Kdor ni z nami, je proti nam. A tudi, če to ne bi bilo pomembno in bi ZDA spoštovale neuvrščenost Slovenije, ji morajo nevtralnost najprej in predvsem priznati sosedi. Je to res tako zelo samoumevno? Realnost Evrope je, da je močna samo ekonomsko, da je politično neenotna in da je v njej že nekaj časa vedno močnejša skrajna desnica, ki svoj politični kredo gradi na odnosu do tujcev, tudi tistih iz potencialnih novih članic Unije. Kaj pa OZN? Ob vsej koruptnosti in nemoči svetovne organizacije v mirovnih operacijah gre tako ali tako za institucijo, ki je bolj ali manj ujetnica ZDA. In stroški za obrambo? Edina prava alternativa bi bila, da bi obrambi namenili le simbolično količino denarja. A koliko mirovnikov je v resnici za takšno rešitev? Odgovori se zdijo enostavni.

Od vseh motivov, ki ženejo protinatovsko razpoloženje, je tako morda še najnevarnejši antiamerikanizem. Strah pred "imperijem", ki ameriški kulturi a priori jemlje vrednost in zanika primerjalne prednosti ZDA pred drugimi velikimi silami; kompleks majhnosti, ki priznava drugi strani vsemogočnost; samozadovoljnost in izolacionizem so pričakovani sestavni deli protinatovskega razpoloženja, ki svobodomiselnim ne morejo biti ravno simpatični. A po drugi strani je res tudi to, da je fraza o "ameriškem stoletju", ki je dala v dvajsetem stoletju, kot pravi Paul Kennedy, Američanom občutek, da so posebni, celo superiorni, v enaindvajsetem videti vedno bolj resnična. Občutki posebnosti in superiornosti, ki se jim, ko jih enkrat imaš, le težko odrečeš, pa gotovo niso dobri za tiste, ki jih "izbrani" poskušajo voditi. Po hladni vojni si je razbiti svet v težavah večinoma želel nekakšnega "novega reda". Ta "novi red", ki je začel nastajati že pred 11. septembrom, po njem dobiva samo bolj jasne obrise. Kakšno bo mesto Slovenije v njem, pa je še odprto in ni odvisno samo od njenih prebivalcev.

"Imperiji" sicer niso vsemogočni, je pa previdna modrost biti z njimi kul. In njihova moč je menda tako neustavljivo seksi. Drnovšek je v petek sijal. Govoril je s predsednikom ZDA. No, že Odmevi so ga spet spravili v slabšo voljo.